Vesel božič prav vsem!

Jaz: »Renee zakaj praznujemo božič?«

Renee: »Ker pride Božiček in bomo jutri odpirali darila!« J

Jaz (v mislih): »Ojoj, a smo jo res tako skomercializirali?

Ampak koga si prej postavila v štal'co?«

Renee: »Ja Jezuščka, sej si videla, zakaj me to sprašuješ?«

Jaz: »Torej zakaj praznujemo Božič?«

Renee: »Ker se rodi Jezus.«

Jaz (v mislih): »O hvala Bogu, saj mala pa le ve za kaj gre.

Bravo Renee, pet točk!«

Renee: »Ja ampak Božiček pa vseeno darila prinese …«

Vesel božič vsem vam, ki praznujete rojstvo Jezusa in vsem vam, ki ga ne. Vesel božič vsem vam, ki pričakujete darila in na nebu iščete jelenčke, sani in rdečo kapo. Vesel božič tudi vam, ki pogrešate sneg. Vesel božič vsem vam, ki se prav nič ne počutite praznično in vam tisoč lučk še vedno ne pričara pravega vzdušja. Vesel božič prav vsem!

In Iztok Mlakar:  http://www.youtube.com/watch?v=lqqZjhc9AQg

"Afriška tržnica"

V dvorani Cirila Kosmača so konec novembra prebivalci Slapa ob Idrijci in okolice združili družabno s koristnim. Na Afriški tržnici so namreč lahko brskali med različnimi uporabnimi predmeti, od igrač in knjig do skodelic in posod. Živahno je bilo že zaradi druženja, obenem pa so z nakupom za simbolično ceno zbirali še denar za hrano otrok v ruandskih sirotišnicah. V dveh urah se je zbralo približno 550 evrov, ki jih bodo organizatorke - pet deklet iz okoliških krajev - nakazale odgovornim osebam v sirotišnicah. Dobro ohranjene predmete so darovali domačini. Poleg petih deklet, ki so vse delo opravile prostovoljno, je pri projektu odprtih rok pomagala tudi krajevna skupnost. Vse skupaj se je zaključilo z zabavo s skupino D'šups Bend.

NR

Denar, ki se je na Afriški tržnici zbral za ruandske sirotišnice, te dni "odhaja" na črno celino. 

Nežka si vsako jutro s pomočjo avtomata kupljenega na Afriški tržnici skuha odlično kavo.

Predmeti, ki so ostali na Afriški tržnici so zaviti v darilca in bodo jutri osrečili 40 socialno ogroženih slovenskih družin.

Ali ni lepo, ko znamo stopiti skupaj in za lepši svet narediti nekaj lepega, novega, dobrodelnega? 

"Ma js sm kajt vesjla!" :)

Pripravlja pa se ... še nekaj večjega! Dobrodelnega ... Zanimivega ... Novega ... Noro bo! :)

"Alison se počuti vznemirjeno."

Foto: Rok Kragelj 

"TJA NA ROB SVETA"

V jeseni življenja bom vnukom najraje pripovedovala o svojih študentskih letih. Kajti v tem obdobju bom očitno prepotovala svet. Zraven pa se takoj pripišejo vse daljše in krajše dogodivščine. Ah, kaj prepotovala, potovanja so za turiste. Jaz se grem turista le sredi Londona ali Benetk. Južna Amerika, Afrika, Azija. Vse prej, kot turistične znamenitosti je bilo na sporedu delo. Prostovoljno delo. In kar je še bolj pomembno, pristen stik z domačini. Z Indijanci, sirotami, afriškimi bolniki, Romi,  hindujci, budisti …

Indijanka Ana, Paragvaj 2009

Najden na ulici, Kenija 2012

Življenje. Životarjenje? Kenija 2012

Pegast romski deklič, Slovenija 2013

"Slovenian girl, my friend!" Indija 2013

Popoldanske sanje, Tajska 2013

»Papua Nova Gvineja,« sva s sestrico s prsti iskali košček sveta na globusu in naposled ugotovili, da je to kar daleč od naše Slovenije. »Aly, a spet greš h črnčkom? Sej, ko bom tudi jaz velika punca, bom šla s tabo. Prav?«

Prav Renee, prav! Jaz ti is srca privoščim takšno šolo življenja.

»Spet greš?«

»Blagor tebi!«

»Jaz bi tudi!«

»Ja, tebi je pa lepo …«

Res mi je lepo. Včasih se mi zdi, da jaz sama sploh ne iščem takih poti, ampak se mi kar ponujajo in potem samo skočim nanje. Morda me vidite z ogromnim, z vsem potrebnim nabasanim nahrbtnikom, s sončnimi očali in z zemljevidom v roki. Ja, tudi temu se kdaj pa kdaj približam. Ne vidi pa se kaj takšne odprave poleg vsega lepega, novega, evforičnega še prinašajo s seboj …

Z zavezanimi rokami gledati jok sirote, ki boleha za neozdravljivo boleznijo, vsak dan upati, da bo le dovolj hrane za vseh 300 otrok, soodločati o njenem pa o njegovem življenju, delati se, da s svojo mentaliteto popolnoma razumeš njih, prebolevati malarijo, v noči zatisniti oči lačen in umazan, živeti sredi smradu, vlagi, umazaniji, gneči in hrupu … Se vsaj 2x na dan vprašati in se kresniti po buči: »Kaj mi je spet tega treba?« Neskončno zahrepeneti po sedenju sredi visoke gore in se prepustiti blaženosti miru. Včasih se kar zbojiš in  resno vprašaš: »Kaj, če od tu ne pridem več živ?«

Sledi Papua Nova Gvineja, še ena humanitarno- medicinska odprava, še eno delo. Veliko dela! A še preden sem Papui rekla DA, sem se zavestno odločila, da JE vredno.

Tja na konec sveta ali kot v prenesenem pomenu pravi moja prijateljica: »Pazi nase, spet hodiš po robu!« 

Naša spletna stran: http://www.papua2014.si/

"Najbolj ubogi med ubogimi ..."

Svet nosi reveže, žalostne, zatirane, nosi sirote in šibke … 

Svet nosi najbolj uboge med ubogimi …

… Svet v naših očeh nikdar ne bo pravičen. Vedno bo nosil kotičke, kjer je ustvarjeno preprosto življenje. Brez te preprostosti bi se prevzel. Prevzetnost uničuje!

Svet nudi dom veselim in trpečim.

»Oh, tu je toliko zla, gorja, človeške nemoči … Solze so! Toliko trpljenja!«

A to človeško trpljenje je nuja, po njem se odrešuje svet … 
Zavoljo trpljenja se svet ne vtri v pogubo.

 Nosi najbolj uboge med ubogimi. Nosi jih, da lahko ob njih zopet najdeš sebe. 

Srečen si!

Besede življenja ...

Enkrat sem jih slišala ... in te besede so mi sedle v srce. Res je malo stvari, ki mi postanejo všeč že na prvo žogo. Še manj stvari je takih, ki jih želim poslušati, prebirati vsakič znova in znova ... Spodaj je bogat zapis, ki me ne neha nagovarjati. Tiho si želim, da bi te besede obogatile tudi tebe ... 

»Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini. Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi. Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno. In prisluhni drugim, tudi neumnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo. Izogibaj se bučnih, napadalnih ljudi, ker so breme za dušo.

Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš zagrenjen ali ohol, kajti vedno bodo večji ali manjši od tebe. Veseli se svojih del, veseli se svojih načrtov. Ohrani navdušenje za svoj poklic, naj je še tako skromen, saj je pravi zaklad v spremenljivih časih. Pri poslih bodi pazljiv, kajti svet je poln prevar. Zato nikakor ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti. Mnogi hodijo za visokimi vzori in povsod je življenje polno junaških dejanj. Bodi, kar si. Bodi svoj. In nikoli ne igraj ljubezni. Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen, zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava. Spokojno sprejmi izkušnje let, drugo za drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno moč, ki te bo obvarovala nenadne nesreče. In ne spravljaj v žalost samega sebe z izmišljotinami. Mnogi strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti. Vzdržuj pravo disciplino, a vedno bodi do sebe tudi blag. Otrok vesolja si, nič manj, kot so to drevesa in zvezde. Pravico imaš biti tu. In če to veš ali ne – vse v vesolju poteka natančno tako, kot je prav. Bodi torej v miru z Bogom, vseeno, kako si ga predstavljaš. In ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kakšne težnje v bučnem vrvenju življenja, ohrani mir v duši. Kljub vsej nesnagi in žalosti, kljub vsem izničenim sanjam, je svet čudovit. Bodi pozoren. Bodi srečen. Ljubi. Nikoli ne obupaj.«

4 LETNI ČASI

"Kopni sivi sneg.

Luže so na pločnikih.

Bele veje smrek ..."

"Diši mi pomlad.

Ta svet ... brez tebe v njem ...

Metulj ima prostor."

"Najlepše jutro.

Glej, poletni horizont!

... siv pesek med prsti." 

"Poslednji krik ptic.

Nebo zaobjema mrak ...

Listje šelesti." 

"Najden na ulici ..."

Utrinek iz razstave fotografij: "Portreti iz daljav". Naj bo spodaj prebrano še en razlog za tvoje veselje ...

Si predstavljaš, da si na začetku svojega zemeljskega življenja najden zapuščen na ulici? Najden od neznanca, ki te pospremi v »boljše« življenje, v sirotišnico. Tam dobiš kopico bratcev in sestric, žimnico na tleh in mogoče vsakodnevno skodelico porridga. Odraščaš skromno, zelo skromno. Poskrbijo, da se izobražuješ in hodiš v šolo. In to je največ, kar ti lahko nudijo. Celo življenje te muči vprašanje, čemu si bil zavržen od lastnih staršev. Kje so? Kdo sploh so?

Da, takšno življenje je mogoče. Takšno je pač življenje nekaterih otrok …

Humanitarno- medicinska odprava Kenija 2012

Utrinki iz Indije ...

"Vsi smo otroci vesolja, nič manj, kot so drevesa in zvezde. In vsak, vsak ima pravico biti na tej naši zemlji prav s tem kar je."

CAFE-DE-PARIS

Včasih, res včasih se mi tudi (s)kuha … V tistih mesecih, ki sem jih preživljala v Južni Ameriki, Afriki in Aziji se mi je prav pogosto kuhalo, a le v mislih. Razmišljala sem o tem s katerimi jedmi bi zamenjala tiste, ki so se znašle pred mano na mojem krožniku. Riž, žilavo meso koze, ki se je pred pol dneva še veselo pasla na našem afriškem dvorišču, azijske omake s Curryjem in/ali s čilijem, (pre)sladek južnoameriški karamelni namaz (ali ima vse to sploh kakšne vitamine?), bi takrat z veseljem prodala za burek, pico z mozzarello in rukolo, zeleno jabolko, tudi za zelenjavno enolončnico in mamino joto, da o testeninah ne govorim … »Brez vitaminsko« hrano sem seveda (skoraj) vedno vso pojedla. Le kako ne bi, ko pa sem se spomnila, da verjetno le kak kilometer stran od moje mize tava kakšen lačen, če ne že podhranjen otrok … Ah, ta evropska izbirčnost ali kot bi rekla moja nona: »fina rit!«

Doma pa se le lahko izživljam (tudi) v kuhinji.

Kaj je Cafe-de-Paris? To naj bi bila krema za solato s testeninami. Seveda bi jo lahko poimenovala po svoje, saj vanjo nisem stresla vsega tistega prahu (beri: začimb), katerih imen niti ne znam izgovoriti. Ali pa eksotične tekočine, ki jo za dodatek k omaki potrebuješ le 2 kaplji, a moraš zato vseeno v trgovino kjer jo iščeš med policami vsaj 15 minut, naposled jo le najdeš in odpreš usta, ker nisi pričakoval tako visoke cene. Kakorkoli, moj Cafe-de-Paris gre takole:

Zamrznjen stročji fižol skuhamo v vreli osoljeni vodi, stresemo na cedilo, splaknemo z mrzlo vodo in odcedimo. Nato ga zrežemo na 2 cm dolge koščke.

Na vrelem olju zlatorjavo popražimo na tanke kolobarje narezano čebulo.

Priprava omake: Paradižnikovi mezgi ali iz domačega vrta zmečkanemu paradižniku primešamo 2 žlici majoneze, dodamo limonin sok, eno žlico vinskega kisa in dodamo začimbe: mleta kumina, timijan, majaron, koper in sesekljan peteršilj.

Kuhanim testeninam dodamo stročji fižol in vse skupaj zmešamo z omako in praženo čebulo. Po okusu dodamo začimbe ali naribamo sir. Postrežemo hladno.

Indija prebuja!

Med hojo po ulicah Kalkute ne potrebujem dvajsetih korakov, ko med hrupno množico že naletim na prvega berača. Na drugega … Na tretjega … Na mamo z otrokom, ki s prazno stekleničko vztrajno prosi za mleko. Na desni strani stoji suhljat sključen starček in ljudi vabi na svojo rikšo, katero si nato vpreže nase in bos odpelje na drugo stran mesta za borih 40 centov, pa še to je preveč!? Na levi strani na golih umazanih tleh leži mlad fant brez nog, ki je verjetno ob rojstvu namerno postal pohabljen z namenom, da danes prinaša denar. Ob vsem tem se vsakič znova poraja vprašanje: “Kaj naj jim dam? Kaj jim sploh lahko dam?« Niti njihovi pisani, vse preveč kičasti in mogočni bogovi jim ne znajo pomagati. Toliko rok imajo, a niti ena jih ne povleče iz najnižje in najbednejše kaste. Ujetost ljudi v lastni nesvobodi! Veliko jih je … beračev. Kaj je beračenje, revščina ali boj za preživetje? Meni je bolj všeč tisto drugo. Borba za preživetje je aktivnost. Biti aktiven pomeni živeti. Kajti kaj je večja revščina, tisto kar je vidno očem ali praznina, ki se v notranjosti skriva? A ne vidim v vseh ljudeh (le) berače. Vidim ljudi, ki so obstali na svojem mestu. Ljudi, ki so nehali sanjati svoje sanje. Če so sploh kdaj znali sanjati … Tisti iz Evrope in Amerike pravijo: »Ničesar nimajo pa so srečnejši od nas.« Neumnost! »Ničesar nimajo!« Kaj pomeni ničesar ne imeti? Imeti znanca, današnji dan, kotiček sveta, vero in tisto malo upanja … Ali res nimajo ničesar? Ničesar ne imeti pomeni: nič ne cenim! »Srečnejši so od nas.« To je stavek, ki ga ob pogledu na takšno bedo skorajda moraš izreči. A le zato, da z njim potolažiš sebe. Sreča je relativna. Naj bo Kalkuta mesto, ki te prebudi in opomni na nešteto razlogov za srečo, ki jo že živiš v svojem okolju.

Umazanija in Ljubezen

Pred 83 leti je na Indijsko zemljo stopila noga mlade loretske sestre albanskega rodu. Nihče, niti ona ni slutila, da bo čez 15 let spreminjala srca Indijcev in njih duše vodila k odrešenju. Mati Terezija je postala sončni žarek Kalkute. Sklanjala se je k revežem, umirajočim, pozabljenim, umazanim, k tistim, ki so jih žive že razžirali črvi. Preprosto rada jih je imela. Danes, po njeni smrti njeno veliko poslanstvo nadaljujejo sestre Misijonarke Ljubezni. Pogled, ki sredi umazane, glasne in smrdljive ulice ujame žene v belem sariju z modrimi črtami, prinaša upanje in nariše nasmeh. Na nekem delu Kalkutskih ulic, ki jih vsak normalen človek nikdar ne bo vzljubil, stoji hiša Matere Terezije. Hiša je prava mala oaza miru. V njej je prostor za mir, molitev, razmišljanje, pogovor … Tam se poleg Misijonark Ljubezni zbirajo prostovoljci iz celega sveta. Le kaj bi v to malomarno Kalkuto, katere podoba te marsikdaj zmrazi ali razžalosti, vabilo prostovoljce različnih starosti in narodnosti? Mati Terezija je v Kalkuti ustanovila sedem centrov. Hišo v kateri spijo, jedo in se igrajo zavrženi otroci … Ta se loči na oddelke kjer so sirote, sirote s posebnimi potrebami in otroci pred posvojitvijo. Ustanovila je hišo kjer so mladostniki s posebnimi potrebami pa posebej hišo za ženske s posebnimi potrebami. Hišo za gobavce, »Kaligat« ali hišo za umirajoče. Misijonarke Ljubezni vodijo dispanzer, upravljajo z reševalnimi vozili in skrbijo za izobrazbo sirot. In še vedno- z ulic pobirajo umirajoče, zapuščene,bolne … Poleg sester v centrih delujejo hindujke, ki so tam zaposlene, v veliko pomoč pa so tudi prostovoljci. Dan se prične ob rani uri, ob 5.00. Takrat so ulice, ki vodijo do hiše Matere Terezije še umirjene in nekoliko prazne. Ceste so polne spečih ljudi, ki sanjajo kar na umazanih golih tleh, vozovih, stojnici za prodajo ali pa kar na pločevini taksija … Ob 6.00 je čas za sveto mašo. Nato pride na vrsto zajtrk s kosom kruha, banano in čajem. Takrat je tudi priložnost za klepet in druženje. Zunaj je že svetlo, sonce je visoko na nebu in vsak poln moči odide na delo v svoj center. Biti prostovoljec v centrih ne zahteva nič drugega, kot imeti veliko srce. In če ga morda še nimaš, ti zraste tukaj … Ob delu z ljudmi, ki nikdar niso imeli ničesar, z ljudmi, ki ne znajo sanjati, z ljudmi, ki verjetno začenjajo in končujejo svoje zemeljsko življenje na tem istem mestu, a se znajo iskreno smejati in se razveseliti drobnih stvari, nihče ne ostane ravnodušen. Ko opazuješ delo sester, ki je resnično polno ljubezni in sočutja, si po tiho zaželiš, da bi jih zmogel posnemati. Biti prostovoljec Indije se verjetno rodi iz želje pomagati ljudem, delati dobro, odkrivati širine sveta, spoznati drugačno kulturo … Gotovo pa nihče ne bo zanikal, če mu rečem, da je naposled on bolj potreboval Indijo, kot Indija njega. Tu se vsaj malo otreseš sebičnosti in egoizma. Sredi umazanije odkriješ iskreno ljubezen. Razveseliš se najbolj drobnih stvari, kot je piš vetra, uro miru, hladnega tuša, prostora z ventilatorjem, koščka ananasa … Brez težav si obljubiš, da boš po prihodu domov cenil vsako zeleno bilko in travniško rožico, cenil vsako krvavo in trdo garanje, ki te vodi do cilja, cenil svobodo v kateri si lahko sam izbiraš svojega bodočega moža/ženo … Kar pa je najbolj pomembno, bolj ceniš (svoje) življenje! In to življenje zopet pravi, da je pravzaprav lepo.

Z ulic Kalkute ...

Mestne ulice pišejo najbolj bogate zgodbe. Vedno zapolnjene z življenjem, vedno živahne. Niti noč nima moči, da bi jih popolnoma umirila. Ulice iz Kalkute so nasičene z zgodbami. Vsako hindujsko, muslimansko, krščansko bitje nosi svojo. Pa toliko jih je! Vse mrgoli. Nekateri za zaslužek bosi hitijo, vleči rikšo na kateri sedi njihov sobrat. Drugi so bolj modernizirani in se skozi množico in ozke poti z neprestanim trobljenjem prebijajo z motorji ali avtomobili. Indijske temne postave se začenjajo z bosimi nogami in zaključujejo s črnimi lasmi. Ženske so ovite v pisane sarije. Že na daleč je opazna rdeča pika sredi čela, ki sporoča: »Ta je (poročena) hindujka.« Ceste so že stokrat prekrite z umazanijo in z vsemi mogočimi smrdljivimi smetmi, v katerih pa še vedno kdo kaj najde zase. Ob straneh se vijejo ozki kanali, kjer se pretaka »cocktail« človeškega in živalskega urina, blata, onesnažene vode, mastnih izpljunkov, krvi in vsega ostalega, kar se pač tam znajde. Zidovi kalkutskih zgradb, ki nemo skrivajo svojo davno zgodovino, so prelepljeni in počečkani z reklamnimi napisi. Vanje se s pogledom na ulico odpirajo prostori za šivanje, frizerski saloni, male trgovine, kuhinje, klavnica, prostor za igranje elektronskih iger … Na ulicah stojijo stojnice, kjer prodajajo sarije, sadje, zelenjavo, cvrto in drugo hrano, sveže meso z dodatkom muh … Nekateri vsaj prodajajo, drugi beračijo. Med množico Indijcev se sprehajajo krave, katerih odrezane glave, parklji in drobovje še isti večer ležijo v muslimanskih klavnicah. Umazani psi s kopico bolezni svobodno zahajajo v vse kote ulic in skupaj z mački in otroki brskajo po gnilih smeteh. Na eni strani ulice nekdo javno opravlja svojo potrebo, medtem ko imajo nekateri samo nekaj metrov stran »ulično tuširanje.« Nad opisanimi prizori se prepletajo daljnovodi in zdi se, da služijo samo še radovednim vranam, iz katerih si ogledujejo svoj plen. Vse skupaj je ovito v mešanico smradu, toplote in vlage. Če bi morala na kratko opisati Kalkuto, bi se glasilo takole: umazanija, smrad, množica, vlaga, hrup, umazanija, smrad, smeti, umazanija, smrad, vrane, krave, psi, komarji, umazanija, smrad …

Vendar kljub tem izrednim razmeram Kalkuta premore toliko ljubezni in veselja. O tem pa drugič …

PRIJATELJ JE KOT ...

»Resnični prijatelj je nekdo, ki prihaja, ko ostali odhajajo.«

»Pravi prijatelj je tisti, ki bo videl bolečino v tvojih očeh med tem, ko bodo ostali verjeli lažnemu nasmehu.«

»Prijatelji so, kot zvezde …  čeprav jih ne vidiš veš, da so.«

Še veliko takšnih misli bi lahko naštela. Na prvi pogled jih obsodim za »pocukrane.« Potem pa malo pomislim in ugotovim, da je v njih ena sama resnica. Tisti nekdo, ki jo je zapisal, jo je gotovo našel v svojem srcu kjer jo je zapečatila izkušnja pristnega prijateljstva. Prijatelji bodo na nek način vedno bolj ljubljeni, kot so od nas ljubljeni naši starši, sodelavci ali sošolci… Zakaj? Prijatelji so ljudje, ki smo si jih izbrali sami.

Takoj za  tem pomislim na svoje prijatelje … In … In ob njih ne najdem besed. Verjetno bi celo življenje pesnila verz, ki bi jih lahko zadovoljivo in v polnosti opisal.

Moji prijatelji so čudoviti. V dnevih solza so moja najbolj oprijemljiva dlan. V trenutkih neodločnosti so moj smerokaz, ki se ne jezi, če ga naposled le obrnem po svoje. Moji prijatelji so odlični sodelavci, ko je čas za neumnosti in male drzne podvige. Pazijo name tudi takrat, ko izrečejo: »Aly, tole pa ne bo v redu …« So prvi, ki spoznajo moje metuljčke in me pospremijo v pomlad. Moji prijatelji so, kot polnilec, ki  napolni še preden se mi izpiše »low low low …« Moji prijatelji imajo dobra ušesa, topel objem in ogromno srce. So zakladnica potrpljenja in razumevanja. Moji prijatelji so zares čudoviti! Moji prijatelji so preprosto moji!

Verjetno je Bog vedel, da vsega pa le ne bo zmogel sam, zato je ustvaril prijateljstvo! :)

MED ROMI

Romi kradejo, nočejo v službe, so umazani in sploh niso urejeni … Stereotipi za katere ne bom trdila, da so popolnoma napačni. A vseeno stvar dobi drugačen prizvok, če si jo le dovoliš pogledati od blizu.

Od 4. do 7.7. 2013 smo v Grosupljem izvedli tabor za romske otroke iz tamkajšnjih petih malih romskih vasi. Ker je bil to moj drugi tabor, sem vedela kaj lahko pričakujem. Po drugi strani pa je tak projekt zame še vedno izziv.

Če na kratko opišem naše skupne dni, … Obisk romskih vasi, delavnice z veliko packanja in pihanje milnih mehurčkov, tekanje bosih nožic in umazane male gole ritke, široki nasmehi in sijoče temne oči. Drugačen vonj in občutek, da se nahajaš nekje v Braziliji. Misel, da si sredi drugačne kulture iz tebe kaj hitro izvabi hecne komentarje: »Smo pa res izven civilizacije.«

V četrtek in petek so nas- nasmejane prostovoljke iz cele Slovenije, Romi sprejeli odprtih rok. V soboto in nedeljo pa smo romske otročiče s kombijem pripeljali na »naše ozemlje«, v Grosupeljsko župnišče. Skupne ure smo popestrili z zaigranimi zgodbami, ki so sporočale, da je življenje lepo! Ni manjkalo ročnih delavnic, petja in bansov ter seveda nogometa- z iz časopisa izdelano nogometno žogo. Z dobrim kosilom, sladoledom in močno kavo smo postregli tudi njihove starše. Ni tabora brez vodnih balončkov. Kljub temu, da vojna traja le kako minuto ali dve, je to zanje najlepši del dneva.

Pozitivno me je presenetilo dejstvo, da sem otroke uspela umiriti kakšno minuto prej, kot lani. Ja, disciplina in red res nista na prvi strani njihovega »menija«. Po tem, ko me je že prešinila misel: »O waw, včasih pa prekosim samo sebe,« sem zaslišala krike in smeh fantov, ki so se izmuznili našemu programu in se raje zabavali po svoje. Vse kar ti ostane je, da se nasmehneš, skomigneš z rameni in si rečeš, »Ah, ti otroci …« in jih skušaš motivirati kasneje.

Vprašanja, kdaj pridemo spet, ki so kar deževala iz ust romskih otročičev pa tudi njihovih staršev, so najbolj jasen pokazatelj, da so nas resnično veseli. Objemi otrok in besede »rad te imam« ob slovesu, so nam prostovoljkam prižgale še en sončni žarek več, ki je še kako zakril našo utrujenost.

Romi kradejo, nočejo v službe, so umazani in sploh niso urejeni … Stereotipi za katere ne bom trdila, da so popolnoma napačni. A vseeno stvar dobi drugačen prizvok, če si jo le dovoliš pogledati od blizu!  Vsi smo otroci vesolja, nič manj, kot so drevesa in zvezde. In vsak, vsak ima pravico biti na tej naši zemljici prav s tem kar je.

Obiskala nas je novinarka. Njen članek iz Dnevnika:

http://www.dnevnik.si/magazin/aktualno/romska-mladez-si-zeli-druzenja-s-slovenskimi-otroki

ANIMATOR = SPREMINJATI SVET

Poletje mi ne pripiše le asociacij, kot so morje, hribolazenje, počitniško delo, potovanje, ampak me spomni tudi na to, da je čas za oratorij. Čas, ki ga posvetim animatorjem, otrokom pa tudi njihovim staršem in seveda Kolegu tam zgoraj.

Otroci in njihov vrišč, igre, bansi, packanje na delavnicah, petje in ples, vodne igre, ki so postale nepogrešljiv element oratorija, objemi, veselje in ure prijetne utrujenosti so stvari, ki obarvajo dneve oratorija. Letos se je temu pridružil tudi pohod v naravi in piknik s čevapčiči in rojstnodnevno torto.

Gor sem zrasla z oratorijem! Del mojega življenja je že od štirinajstega leta dalje. Uf, že kar 9 let me oblikuje (torej za naslednje leto spečem torto  ). Včasih, kot animatorka in tista, ki se uči od starejših in izkušenih, danes, kot voditeljica in tista, ki se trudi skrbeti tudi za animatorje.

Biti oratorijski animator je čudovito! Biti oratorijski animator pomeni (raz)dajati, (raz)dajati in še enkrat (raz)dajati in vsaj še enkrat toliko prejemati.  Biti oratorijski animator zagotovo pomeni spreminjati svet na bolje … Kapljica na kapljico in nekoč nastane morje. Biti oratorijski voditelj pa … večno novi (dragocen) izziv.

"Say f**k it and go to Zip Line!"

Bila je nedelja, 9. junij 2013 ... In sva šli! S sestro Nino proti tistim lepim koncem severne Primorske, v Bovec. Tokrat sva v njem uživali na malo drugačen način, štirikrat sva se po »zajli« spustili čez dolino pod Kaninom.

Prvič čutiš adrenalin in se tiho sprašuješ: »Kaj mi je tega treba?«

Drugič razmišljaš o tem kaj bo na tem spustu novega.

Tretjič se zvit v klopčič, ki omogoča, da se spuščaš kar se da hitro, s pogledom trudiš ujeti Sočo, zelene travnike in Bovec …

Četrtič si že želiš novega izziva in za najdaljšo pot sva se odločili za tandem … pa še bolj hitri sva bili z najinimi “double kilcami”! 

It was a beautiful day! 

http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=6PvOl0ygo_Q

Sanje je moč uresničiti! Muzikal Svinčnik Zanj …

»Ko sem bila še »mičkena« (navadno na to izjavo dobim glasen opomin, da danes ni z mano prav nič drugače), sem si želela in sanjarila o tem, da bom nekoč postala igralka. Tista v akcijskih filmih ali romantičnih dramah, prava Hollywoodska zvezda. A, odraščanje te kmalu postavi na realna tla in sem se raje odločila, da bom veterinarka …

»Alison, jaz imam zate že izbrano vlogo v muzikalu. Ti boš igrala otroka na ulici,« sem pred kakšnima dvema letoma slišala izreči ta stavek. »Ha? Muzikal? Pa ja … Igra, petje, ples- višek dramske umetnosti. A-a! Sanjajte.«

V nedeljo, 26. maja 2013, se je pisal dan, ko smo z dvaintridesetčlansko ekipo mladih in mladih po srcu v Mariboru odigrali, odplesali in odpeli zadnjo predstavo  v tej sezoni. Z muzikalom Svinčnik Zanj smo 21x med ljudi po celi Sloveniji ponesli zgodbo velike žene, drago Mater Terezijo. »Koliko ur dela je za vami, veste samo vi,« je bilo ta vikend slišati vsaj dvakrat. Ozrla sem se na svoje prste na rokah in nogah, da bi to preštela in si odgovorila na vprašanje. Ni šlo. Sem si pa uspela odvrteti kratek filmček, vse od takrat, ko smo začeli s prvimi vajami in smo lahko le ugibali kako bo vse skupaj izpadlo takrat, ko nas bodo obsijali žarometi. V spominu mi ostajajo dnevi intenzivnih vaj, ki so bili napolnjeni s smehom, ustvarjalnostjo, trudom, picami, druženjem, objemi, molitvijo, utrujenostjo, solzicami … Pa tisti grozen zasnežen večer, ki je od mene zahteval, da sem se iz vaj v Ljubljani vozila domov kar tri ure in pol. Vse do tistega dne, ko smo zadnjič stali na odru z rdečimi lički, z zadihanimi pljuči in z nasmeškom na obrazu. Če smo z muzikalom v katerem sem vedno uživala, ljudem dali vsaj kanček upanja in priložnost za lepši pogled na svet, je to čudovito! Kaj pa imam od muzikala jaz? Predvsem sem pri sebi odkrila, da lahko plešem in pojem hkrati. Končno znam na zemljevidu s prstom takoj pokazati kje sta Frankolovo in Trebnje.  Hec!  No pravzaprav tudi to … Vsekakor pa sem v zadnjem letu še bolj vzljubila to veliko ženo. Neizmerno jo občudujem in komaj čakam, da jo objamem in ji povem, da je carska …  Pogosto me prešine misel: »Kakšen svinčnik bom/sem danes?« Kak mračen dan si skušam v glavi razpihati s petjem »… tudi, če si šibek v sebi …« Najbolj pa se razveselim dejstva, da sem prek muzikala spoznala in s srcem vzljubila enkratne ljudi, ki so danes nesebično in z veseljem tu tudi zame. Upam si priznati, da je (tud) zaradi njih moje življenje lepše! 

»Ko sem bila še »mičkena« (navadno na to izjavo dobim glasen opomin, da danes ni z mano prav nič drugače), sem si želela postati igralka … Upaj si sanjati, moč jih je uresničiti!

Foto: Rok Mihevc