Danes gledam človeka, ki se
poslavlja. Danes gledam človeka, ki ima drobno, sključeno in izmučeno telo.
Predvsem izmučeno. Ima suho, globoko zorano kožo. In teh gub ne naredi starost,
naredijo jih izkušnje, preizkušnje. Naredi jih trpljenje. Naredi jih življenje!
Toliko skrivajo … Če bi jih hotela prešteti, jih ne bi mogla, kakor tudi zvezd
ne morem prešteti.
Danes gledam človeka, ki se
poslavlja. Njene minute so dolge, ure predolge, dnevi se vlečejo in današnji
dan ostaja enak včerajšnjemu. Dan včasih postane noč in noč dan. Ampak to ni
več pomembno. Ne živi več tistih dni, ko je morala loviti glas zvona iz
daljave, ki je naznanjal, da je treba vstati in iti na delo, da je čas za kosilo
nato pa je na vrsti njiva, da je treba k maši in za tem k počitku. Danes živi
čas, ki se ustavlja …
Danes gledam človeka, ki se
poslavlja. Danes gledam tega človeka in hkrati ga hranim. Njene roke, ki so
toliko postorile - šivale so, veliko so šivale - so danes nemočne. Niti k ustom
več ne nesejo. Njene noge, ki so toliko prehodile pa so skoraj
nepremične in neubogljive. Še palec miruje.
Danes gledam človeka, ki se poslavlja in za seboj pušča 100 let življenja. »Oh, koliko moči!« Pa toliko izkušenj, preizkušenj in trpljenja. Ostali naj bi lepi spomini, a se v njenem svetu razblinjajo in vztrajno bledijo. Spominja se le še tistega dobrega maminega močnika.
Danes gledam človeka, ki se
poslavlja. Da, danes ga še lahko gledam.
Danes gledam otroka, ki
pozdravlja življenje. Danes gledam otroka, ki ima drobno telo, majhne rokice in
drobne prstke, ki že sledijo zdaj hrošču, zdaj mamici v nos. Danes gledam
otroka, ki ima velike temne oči. Niso tako temne le zaradi barve in genov,
temveč zaradi velikih želja in hrepenenja spoznati vse kar ta svet ponuja.
Danes gledam otroka, ki
pozdravlja življenje. Njegove minute so kratke, ure prekratke, dnevi bežijo
in v njih je toliko novih stvari! Mamica pravi: »Joj, kako hitro rasteš.« Mudi
se mu spoznati čisto vse - tako zelo zanimiv je navaden kamen in
njegova ostra razpoka pa okus poslinjenega kruha in zvok motorja.
Danes gledam otroka, ki
pozdravlja življenje. Danes gledam tega otroka in hkrati ga hranim. Njegove
roke, ki jih je končno spoznal za svoje so šibke, a že vztrajno
prijemajo žlico. Tudi nogice se postavljajo na stopala, če je le zraven kavč
ali stol ali moja roka.
Danes gledam otroka, ki
pozdravlja življenje. Željan ga je izkusiti. Tako zelo željan, da bi jaz ob tem
spoznanju za trenutek kar zamižala … Vrišč, smeh, jok pa zlogi, ki bodo
počasi postali prva beseda. »Mali moj, kaj vse te čaka?«
Da, danes gledam tudi otroka,
ki pozdravlja življenje.
In jaz? Jaz sem nekje vmes.
Najbrž.
