»Ma nč, bo že čas za kakšen
blog!« To si govorim že kakšne tri
tedne. Pa ne zato, ker bi me kdo priganjal k temu, no, včasih me kdo malce
opomni, priznam, ampak to je dobro. To pomeni, da si nekomu bran, to pa je
sploh dobro. Zato je blog, kajne? Torej nihče me ne priganja k pisanju, tudi kakšnega
blog tajmerja nimam nikjer vklopljenega, samo nekaj bi napisala ... A veste
kot tisti občutek, ko bi nekaj jedel pa ne veš kaj, samo nekaj bi. No to! Točno
to. Tudi kokice sem si ravnokar pripravila (»Uf so slane!«), ker se mi je pač zahotelo nekaj jesti. In pustim perilo na stojalu, ne odgovorim na vsa e-mail
sporočila, lahko bi pospravila kuhinjo pa se tega nisem niti lotila, tudi učit
se ne grem (Ja, spet se učim. Vpisala sem se v en študij na daljavo. Pazi! V
Avstralijo, ampak o tem kdaj drugič.), skratka vse pustim tako kot je in kot
skoraj ne bi smelo biti in grem pisat blog.
In ... o moj Bog, brez vsebine
sem! Sranje! »Kaj pa sedaj?« in si zbašem še eno pest kokic v usta. »Joj, so
slane! Spet bom šla ponoči vsaj dvakrat na wc.«
Še vedno sem brez
vsebine! Ne morem vendar pisat o slanih kokicah!
Ni vsebine.
Ni.
Ni??
Ne, ni!
Grozno!
Biti brez vsebine. To, da si brez
vsebine se kar hudo sliši, kajne? Kopiram stavek biti brez vsebine v Google ... In ... Ja nič! Nič pametnega.
Pravzaprav piše nekaj o zanimivih osnovnošolskih spisih. Zanimivih! Torej o nečem kar ima
vsebino. Google ima vedno vsebino, tudi takrat, ko jaz hočem, da je nima.
Brez
veze.
Sedaj premišljujem, če so vsaj
vse vejice prav postavljene... Najbrž niso. Napisati nekaj brez vsebine z
napačno postavljenimi vejicami – b r a v o ! (In si kar na glas zaploskam.)
Spogledujem se s perilom na
stojalu. Morda bi bilo bolje če bi ... Ampak ne! Ne danes.
Pojedla sem kokice. Morda sem se
pa tako zelo ubadala s kokicami, da so pojedle mojo vsebino še preden sem jaz
pojedla njih? Imam slane ustnice in mastne prste, posledično je mastna tudi
tipkovnica, v posodi pa je ostalo še toliko koruze, da bi iz njih lahko
naredila še eno porcijo kokic ali pa dobro nakrmila golobe. Večer je, nič od
tega se ne bo zgodilo.
Kokice - kdo jih je tako butasto poimenoval?
Ravno sem hotela poklikat v mapo
z naborom naključnih (malce obdelanih) fotk in ugotovim, da nisem na svojem
računalniku, kar pomeni, da na namizju ni mape z mojimi fotografijami, kar
pomeni, da nimam niti fotke za blog!
To ni moj dan za bloganje ...
Kako lahko eni živijo od tega? Jaz ne bi preživela s takšnim delom. Očitno. Čemu
potem: a veste kot tisti občutek, ko bi
nekaj jedel pa ne veš kaj, samo nekaj bi (beri: želja po pisanju)?
Na koncu je bil cel point le v kokicah. Če bi prej vedela,
perilo na stojalu ne bi ...
»Ah, kdo bo sedaj to bral?« (Retorično
vprašanje.)
