torek, 25. marec 2014

Zgodbe iz Afrike ...

Deček kodrastih las

Mojses so poimenovali črnčka s temnimi kodrastimi lasmi, ki se je pred štirimi leti rodil sredi majhne afriške vasi. Odraščal je pod tistim svobodnim soncem, ki ga včasih zasenčijo oblaki tropske nevihte, kaplje dežja pa namočijo rdečo prašno prst in jo spremenijo v blato. Odraščal je v eni od tistih lesenih kolib, ki so prekrite s slamnato streho in v notranjosti ne premorejo več, kot 15 kvadratnih metrov. Odraščal je ob fižolu, bananah, ugaliju, porigu, ob hrani, ki jo zdaj dobro zdaj slabo obrodi zemlja črne celine. Odraščal je v ponošenih razcapanih pajacih, v bosih nožicah. A vso to skromnost prekaša silna ljubezen njegove skrbne matere. Ob večerih ga je nežno zazibala v spanec, ob vročih dopoldnevih ga je v culici jemala s seboj na polje. Ob zvoku motike, ki je udarjala ob zemljo, je ležaje na njenem usločenem hrbtu prisluhnil čudovitem materinem petju. Petju ob katerem je bilo moč pozabiti na težko delo, vročino, suho grlo in na kaplje potu sredi čela. Takrat še ni slutil, da njegovo mlado mater počasi pokončuje huda bolezen.

Tisti dan je veter hladnega večera v neznano odnesel njen zadnji dih … Za njim pa je na zemlji ostajalo nemočno objokano malo bitje.

Dobil je novo mater, brate in sestre. Želel je biti sprejet med njimi pa so ga prezirali. Želel je biti ljubljen pa je zanj zmanjkalo ljubezni.  Želel si je varnosti in topline pa ga je obdajal neprijeten hlad.
Obiskal ga je nedolžen prehlad, ki se je nadaljeval z visoko vročino. Rekli so, da morda ne bo preživel. Njegovo šibko telesce je zavračalo hrano in vodo. In to komaj štiri leta staro telesce je hiralo in hiralo. Vsak dih je postal borba za življenje…

Ležal je zavit v staro odejo, v naročju belih rok mlade neznanke. Njegove utrujene temne oči so zrle v njene v odtenkih zelene. Rdeče ustnice so izrekale čudne besede. Ni poznal njenega jezika. A glas je zvenel tako pomirjujoče in tiho oznanjal, da bo še vse v redu. Pomirjujoče je bilo ležanje na njenih prsih in poslušanje bitja dobrega srca. Bela dlan mu je božala kodraste lase in mu s palcem ljubeznivo pokrižala čelo. Občutil je varnost, toplino.


Tisti dan je veter sončnega dopoldneva odnesel njegov zadnji dih. Za njim pa ostaja prazen svet, odrešen še enega mladega trpljenja.

sobota, 8. marec 2014

Omar in Gal nas podpirata! Pa ti?

Le še 144 dni (vsaj tako se odštevajo dnevi na naši spletni strani) do (naslednje) humanitarno- medicinske odprave. Daleč gremo … Na Papua Novo Gvinejo. Leta 1977 se je v trope, v Afriko podala prva slovenska humanitarno- medicinska odprava. Verjetno danes ne bi bilo odprav v dežele kjer ni poskrbljeno niti za najbolj osnovno zdravstveno oskrbo, če se tistega leta g. prof. Franjo Pikelj ne bi zaljubil v delo in skrb za Pigmejce … Danes odhajamo tja (Malavi, Zambija, Madagaskar, Uganda in Papua Nova Gvineja), ker želimo s svojim znanjem lajšati in lepšati življenja drugih ali klišejsko rečeno, želimo pomagati nemočnim. Želimo širiti svoja obzorja! Tropsko medicino ne (le) prebiramo iz knjig, ampak postajamo del nje … Želimo učiti druge in želimo se učiti  od drugih. Želimo pokukati v drugačen delček sveta, v tuje kulture, se preizkusiti v drugih navadah. Želimo tudi pokazati, da je bela koža enakovredna rdeči, rumeni, temni, najtemnejši … Z dobrim (s)poznavanjem tropskih bolezni želimo nekoč svetovati vam in vašim otrokom, ko se bodo odpravljali na potovanja. Prepoznati in pozdraviti želimo »čudne« bolezni, ki jih domov prinesete iz daljnih dežel. In ne nazadnje želimo vam pokazati kakšno je življenje v blatnih hišicah, brez elektrike, (čiste) vode, tudi brez hrane … Kakšno je življenje tistih, ki jim je udobje sončen dan, kokos ali steklenica coca-cole.

Ker so tovrstne odprave velik finančni zalogaj, se za prostovoljno delo in zdravstveno pomoč ljudem na drugih celinah, trudimo na vse pretege. Ta dva ali trimesečni projekt postane (najmanj) enoletni projekt. Poleg iskanja donatorjev in sponzorjev, se člani odprav trudimo tudi z organiziranjem raznih dobrodelnih dogodkov, podvigov, stojnic, manjših in večjih projektov … Tako ste za dobrodelni namen ali za bodoče humanitarno- medicinske odprave že jadrali pod nebom, lezli v jame, sedeli ob poslušanju dobre glasbe, ponujali denar za nogometni dres, kupovali srečke, jedli muffine in palačinke, pili vino, spali v hotelu, kupovali nakit, pošiljali sms-e, oblekli najlepšo majico … (To so le nekateri projekti različnih humanitarno- medicinskih odprav). Ne želimo »prodajati« enih in istih že zdavnaj rojenih idej. Ljudem moramo ponuditi nekaj novega! Namen dobrodelnih projektov ni samo prositi in dobiti, ampak tudi dajati. Dati nekaj o čemer se bo še dolgo govorilo …

foto: Katja Bidovec

Tokrat se pripravlja Dobrodelni ples za Papuo. Ples za najmlajše, za fante in punce, za žene in može, za babice in dedke ... Ples za vse generacije. Plesalo se bo v soboto, 15. marca 2014, med 20. in 24. uro,  v Tolminu (telovadnica). Vemo, da ples ni na vsakem človeškem spisku top dejavnosti, zato se pripravlja pester program, ki ne bo dolgočasil sedeče goste. Plesalo se bo ob ritmih D'Šups benda, pred tem pa nas bo s plesnimi koraki ogrela plesalka Martina Grmek in skušala na plesišče privabiti tudi tiste malo manj pogumne. Za vse, ki bodo željni le poslušanja bodo pripravljena sedišča. Zaplesali in prisluhnili bomo gostoma večera- Omarju Naberju (akustično) in Galu Gjurinu. Svojo srečo boste lahko preizkusili v nagradni igri in uživali ob presenečenju. Vse skupaj pa bosta s ščepcem humorja začinila 'Stand up' voditelja. 
Karte za dogodek najdete v agenciji Metulj in na KTŠ-ju ali na rezervaciji: 040 250 663 ali papua2014@gmail.com.






Kupiš karto, prideš, se imaš »fajn« in si dobrodelen, mi pa še en korak bližje ljudem na Papua Novi Gvineji! 
Ja, Omar in Gal nas podpirata, kaj pa ti?