Razsežnost življenja

Danes gledam človeka, ki se poslavlja. Danes gledam človeka, ki ima drobno, sključeno in izmučeno telo. Predvsem izmučeno. Ima suho, globoko zorano kožo. In teh gub ne naredi starost, naredijo jih izkušnje, preizkušnje. Naredi jih trpljenje. Naredi jih življenje! Toliko skrivajo … Če bi jih hotela prešteti, jih ne bi mogla, kakor tudi zvezd ne morem prešteti.

Danes gledam človeka, ki se poslavlja. Njene minute so dolge, ure predolge, dnevi se vlečejo in današnji dan ostaja enak včerajšnjemu. Dan včasih postane noč in noč dan. Ampak to ni več pomembno. Ne živi več tistih dni, ko je morala loviti glas zvona iz daljave, ki je naznanjal, da je treba vstati in iti na delo, da je čas za kosilo nato pa je na vrsti njiva, da je treba k maši in za tem k počitku. Danes živi čas, ki se ustavlja …

Danes gledam človeka, ki se poslavlja. Danes gledam tega človeka in hkrati ga hranim. Njene roke, ki so toliko postorile - šivale so, veliko so šivale - so danes nemočne. Niti k ustom več ne nesejo. Njene noge, ki so toliko prehodile pa so skoraj nepremične in neubogljive. Še palec miruje.

Danes gledam človeka, ki se poslavlja in za seboj pušča 100 let življenja. »Oh, koliko moči!« Pa toliko izkušenj, preizkušenj in trpljenja. Ostali naj bi lepi spomini, a se v njenem svetu razblinjajo in vztrajno bledijo. Spominja se le še tistega dobrega maminega močnika.

Danes gledam človeka, ki se poslavlja. Da, danes ga še lahko gledam.

Danes gledam otroka, ki pozdravlja življenje. Danes gledam otroka, ki ima drobno telo, majhne rokice in drobne prstke, ki že sledijo zdaj hrošču, zdaj mamici v nos. Danes gledam otroka, ki ima velike temne oči. Niso tako temne le zaradi barve in genov, temveč zaradi velikih želja in hrepenenja spoznati vse kar ta svet ponuja.

Danes gledam otroka, ki pozdravlja življenje. Njegove minute so kratke, ure prekratke, dnevi bežijo in v njih je toliko novih stvari! Mamica pravi: »Joj, kako hitro rasteš.« Mudi se mu spoznati čisto vse - tako zelo zanimiv je navaden kamen in njegova ostra razpoka pa okus poslinjenega kruha in zvok motorja. 

Danes gledam otroka, ki pozdravlja življenje. Danes gledam tega otroka in hkrati ga hranim. Njegove roke, ki jih je končno spoznal za svoje so šibke, a že vztrajno prijemajo žlico. Tudi nogice se postavljajo na stopala, če je le zraven kavč ali stol ali moja roka.

Danes gledam otroka, ki pozdravlja življenje. Željan ga je izkusiti. Tako zelo željan, da bi jaz ob tem spoznanju za trenutek kar zamižala … Vrišč, smeh, jok pa zlogi, ki bodo počasi postali prva beseda. »Mali moj, kaj vse te čaka?«

Da, danes gledam tudi otroka, ki pozdravlja življenje. 

In jaz? Jaz sem nekje vmes. 
Najbrž.