"TJA NA ROB SVETA"

V jeseni življenja bom vnukom najraje pripovedovala o svojih študentskih letih. Kajti v tem obdobju bom očitno prepotovala svet. Zraven pa se takoj pripišejo vse daljše in krajše dogodivščine. Ah, kaj prepotovala, potovanja so za turiste. Jaz se grem turista le sredi Londona ali Benetk. Južna Amerika, Afrika, Azija. Vse prej, kot turistične znamenitosti je bilo na sporedu delo. Prostovoljno delo. In kar je še bolj pomembno, pristen stik z domačini. Z Indijanci, sirotami, afriškimi bolniki, Romi,  hindujci, budisti …

Indijanka Ana, Paragvaj 2009

Najden na ulici, Kenija 2012

Življenje. Životarjenje? Kenija 2012

Pegast romski deklič, Slovenija 2013

"Slovenian girl, my friend!" Indija 2013

Popoldanske sanje, Tajska 2013

»Papua Nova Gvineja,« sva s sestrico s prsti iskali košček sveta na globusu in naposled ugotovili, da je to kar daleč od naše Slovenije. »Aly, a spet greš h črnčkom? Sej, ko bom tudi jaz velika punca, bom šla s tabo. Prav?«

Prav Renee, prav! Jaz ti is srca privoščim takšno šolo življenja.

»Spet greš?«

»Blagor tebi!«

»Jaz bi tudi!«

»Ja, tebi je pa lepo …«

Res mi je lepo. Včasih se mi zdi, da jaz sama sploh ne iščem takih poti, ampak se mi kar ponujajo in potem samo skočim nanje. Morda me vidite z ogromnim, z vsem potrebnim nabasanim nahrbtnikom, s sončnimi očali in z zemljevidom v roki. Ja, tudi temu se kdaj pa kdaj približam. Ne vidi pa se kaj takšne odprave poleg vsega lepega, novega, evforičnega še prinašajo s seboj …

Z zavezanimi rokami gledati jok sirote, ki boleha za neozdravljivo boleznijo, vsak dan upati, da bo le dovolj hrane za vseh 300 otrok, soodločati o njenem pa o njegovem življenju, delati se, da s svojo mentaliteto popolnoma razumeš njih, prebolevati malarijo, v noči zatisniti oči lačen in umazan, živeti sredi smradu, vlagi, umazaniji, gneči in hrupu … Se vsaj 2x na dan vprašati in se kresniti po buči: »Kaj mi je spet tega treba?« Neskončno zahrepeneti po sedenju sredi visoke gore in se prepustiti blaženosti miru. Včasih se kar zbojiš in  resno vprašaš: »Kaj, če od tu ne pridem več živ?«

Sledi Papua Nova Gvineja, še ena humanitarno- medicinska odprava, še eno delo. Veliko dela! A še preden sem Papui rekla DA, sem se zavestno odločila, da JE vredno.

Tja na konec sveta ali kot v prenesenem pomenu pravi moja prijateljica: »Pazi nase, spet hodiš po robu!« 

Naša spletna stran: http://www.papua2014.si/