»Ko sem bila še »mičkena« (navadno na to izjavo dobim glasen opomin, da danes ni z mano prav nič drugače), sem si želela in sanjarila o tem, da bom nekoč postala igralka. Tista v akcijskih filmih ali romantičnih dramah, prava Hollywoodska zvezda. A, odraščanje te kmalu postavi na realna tla in sem se raje odločila, da bom veterinarka …
»Alison, jaz imam zate že izbrano vlogo v muzikalu. Ti boš igrala otroka na ulici,« sem pred kakšnima dvema letoma slišala izreči ta stavek. »Ha? Muzikal? Pa ja … Igra, petje, ples- višek dramske umetnosti. A-a! Sanjajte.«
V nedeljo, 26. maja 2013, se je pisal dan, ko smo z dvaintridesetčlansko ekipo mladih in mladih po srcu v Mariboru odigrali, odplesali in odpeli zadnjo predstavo v tej sezoni. Z muzikalom Svinčnik Zanj smo 21x med ljudi po celi Sloveniji ponesli zgodbo velike žene, drago Mater Terezijo. »Koliko ur dela je za vami, veste samo vi,« je bilo ta vikend slišati vsaj dvakrat. Ozrla sem se na svoje prste na rokah in nogah, da bi to preštela in si odgovorila na vprašanje. Ni šlo. Sem si pa uspela odvrteti kratek filmček, vse od takrat, ko smo začeli s prvimi vajami in smo lahko le ugibali kako bo vse skupaj izpadlo takrat, ko nas bodo obsijali žarometi. V spominu mi ostajajo dnevi intenzivnih vaj, ki so bili napolnjeni s smehom, ustvarjalnostjo, trudom, picami, druženjem, objemi, molitvijo, utrujenostjo, solzicami … Pa tisti grozen zasnežen večer, ki je od mene zahteval, da sem se iz vaj v Ljubljani vozila domov kar tri ure in pol. Vse do tistega dne, ko smo zadnjič stali na odru z rdečimi lički, z zadihanimi pljuči in z nasmeškom na obrazu. Če smo z muzikalom v katerem sem vedno uživala, ljudem dali vsaj kanček upanja in priložnost za lepši pogled na svet, je to čudovito! Kaj pa imam od muzikala jaz? Predvsem sem pri sebi odkrila, da lahko plešem in pojem hkrati. Končno znam na zemljevidu s prstom takoj pokazati kje sta Frankolovo in Trebnje. Hec! 
No pravzaprav tudi to … Vsekakor pa sem v zadnjem letu še bolj vzljubila to veliko ženo. Neizmerno jo občudujem in komaj čakam, da jo objamem in ji povem, da je carska … Pogosto me prešine misel: »Kakšen svinčnik bom/sem danes?« Kak mračen dan si skušam v glavi razpihati s petjem »… tudi, če si šibek v sebi …« Najbolj pa se razveselim dejstva, da sem prek muzikala spoznala in s srcem vzljubila enkratne ljudi, ki so danes nesebično in z veseljem tu tudi zame. Upam si priznati, da je (tud) zaradi njih moje življenje lepše!
No pravzaprav tudi to … Vsekakor pa sem v zadnjem letu še bolj vzljubila to veliko ženo. Neizmerno jo občudujem in komaj čakam, da jo objamem in ji povem, da je carska … Pogosto me prešine misel: »Kakšen svinčnik bom/sem danes?« Kak mračen dan si skušam v glavi razpihati s petjem »… tudi, če si šibek v sebi …« Najbolj pa se razveselim dejstva, da sem prek muzikala spoznala in s srcem vzljubila enkratne ljudi, ki so danes nesebično in z veseljem tu tudi zame. Upam si priznati, da je (tud) zaradi njih moje življenje lepše!
»Ko sem bila še »mičkena« (navadno na to izjavo dobim glasen opomin, da danes ni z mano prav nič drugače), sem si želela postati igralka … Upaj si sanjati, moč jih je uresničiti!
Foto: Rok Mihevc
Ni komentarjev:
Objavite komentar