Romi kradejo, nočejo v službe, so umazani in sploh niso urejeni … Stereotipi za katere ne bom trdila, da so popolnoma napačni. A vseeno stvar dobi drugačen prizvok, če si jo le dovoliš pogledati od blizu.
Od 4. do 7.7. 2013 smo v Grosupljem izvedli tabor za romske otroke iz tamkajšnjih petih malih romskih vasi. Ker je bil to moj drugi tabor, sem vedela kaj lahko pričakujem. Po drugi strani pa je tak projekt zame še vedno izziv.
Če na kratko opišem naše skupne dni, … Obisk romskih vasi, delavnice z veliko packanja in pihanje milnih mehurčkov, tekanje bosih nožic in umazane male gole ritke, široki nasmehi in sijoče temne oči. Drugačen vonj in občutek, da se nahajaš nekje v Braziliji. Misel, da si sredi drugačne kulture iz tebe kaj hitro izvabi hecne komentarje: »Smo pa res izven civilizacije.«
V četrtek in petek so nas- nasmejane prostovoljke iz cele Slovenije, Romi sprejeli odprtih rok. V soboto in nedeljo pa smo romske otročiče s kombijem pripeljali na »naše ozemlje«, v Grosupeljsko župnišče. Skupne ure smo popestrili z zaigranimi zgodbami, ki so sporočale, da je življenje lepo! Ni manjkalo ročnih delavnic, petja in bansov ter seveda nogometa- z iz časopisa izdelano nogometno žogo. Z dobrim kosilom, sladoledom in močno kavo smo postregli tudi njihove starše. Ni tabora brez vodnih balončkov. Kljub temu, da vojna traja le kako minuto ali dve, je to zanje najlepši del dneva.
Pozitivno me je presenetilo dejstvo, da sem otroke uspela umiriti kakšno minuto prej, kot lani. Ja, disciplina in red res nista na prvi strani njihovega »menija«. Po tem, ko me je že prešinila misel: »O waw, včasih pa prekosim samo sebe,« sem zaslišala krike in smeh fantov, ki so se izmuznili našemu programu in se raje zabavali po svoje. Vse kar ti ostane je, da se nasmehneš, skomigneš z rameni in si rečeš, »Ah, ti otroci …« in jih skušaš motivirati kasneje.
Vprašanja, kdaj pridemo spet, ki so kar deževala iz ust romskih otročičev pa tudi njihovih staršev, so najbolj jasen pokazatelj, da so nas resnično veseli. Objemi otrok in besede »rad te imam« ob slovesu, so nam prostovoljkam prižgale še en sončni žarek več, ki je še kako zakril našo utrujenost.
Romi kradejo, nočejo v službe, so umazani in sploh niso urejeni … Stereotipi za katere ne bom trdila, da so popolnoma napačni. A vseeno stvar dobi drugačen prizvok, če si jo le dovoliš pogledati od blizu! 
Vsi smo otroci vesolja, nič manj, kot so drevesa in zvezde. In vsak, vsak ima pravico biti na tej naši zemljici prav s tem kar je.
Vsi smo otroci vesolja, nič manj, kot so drevesa in zvezde. In vsak, vsak ima pravico biti na tej naši zemljici prav s tem kar je.
Obiskala nas je novinarka. Njen članek iz Dnevnika:
Ni komentarjev:
Objavite komentar