Med hojo po ulicah Kalkute ne potrebujem dvajsetih korakov, ko med hrupno množico že naletim na prvega berača. Na drugega … Na tretjega … Na mamo z otrokom, ki s prazno stekleničko vztrajno prosi za mleko. Na desni strani stoji suhljat sključen starček in ljudi vabi na svojo rikšo, katero si nato vpreže nase in bos odpelje na drugo stran mesta za borih 40 centov, pa še to je preveč!? Na levi strani na golih umazanih tleh leži mlad fant brez nog, ki je verjetno ob rojstvu namerno postal pohabljen z namenom, da danes prinaša denar. Ob vsem tem se vsakič znova poraja vprašanje: “Kaj naj jim dam? Kaj jim sploh lahko dam?« Niti njihovi pisani, vse preveč kičasti in mogočni bogovi jim ne znajo pomagati. Toliko rok imajo, a niti ena jih ne povleče iz najnižje in najbednejše kaste. Ujetost ljudi v lastni nesvobodi! Veliko jih je … beračev. Kaj je beračenje, revščina ali boj za preživetje? Meni je bolj všeč tisto drugo. Borba za preživetje je aktivnost. Biti aktiven pomeni živeti. Kajti kaj je večja revščina, tisto kar je vidno očem ali praznina, ki se v notranjosti skriva? A ne vidim v vseh ljudeh (le) berače. Vidim ljudi, ki so obstali na svojem mestu. Ljudi, ki so nehali sanjati svoje sanje. Če so sploh kdaj znali sanjati … Tisti iz Evrope in Amerike pravijo: »Ničesar nimajo pa so srečnejši od nas.« Neumnost! »Ničesar nimajo!« Kaj pomeni ničesar ne imeti? Imeti znanca, današnji dan, kotiček sveta, vero in tisto malo upanja … Ali res nimajo ničesar? Ničesar ne imeti pomeni: nič ne cenim! »Srečnejši so od nas.« To je stavek, ki ga ob pogledu na takšno bedo skorajda moraš izreči. A le zato, da z njim potolažiš sebe. Sreča je relativna. Naj bo Kalkuta mesto, ki te prebudi in opomni na nešteto razlogov za srečo, ki jo že živiš v svojem okolju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar