Pred 83 leti je na Indijsko zemljo stopila noga mlade loretske sestre albanskega rodu. Nihče, niti ona ni slutila, da bo čez 15 let spreminjala srca Indijcev in njih duše vodila k odrešenju. Mati Terezija je postala sončni žarek Kalkute. Sklanjala se je k revežem, umirajočim, pozabljenim, umazanim, k tistim, ki so jih žive že razžirali črvi. Preprosto rada jih je imela. Danes, po njeni smrti njeno veliko poslanstvo nadaljujejo sestre Misijonarke Ljubezni. Pogled, ki sredi umazane, glasne in smrdljive ulice ujame žene v belem sariju z modrimi črtami, prinaša upanje in nariše nasmeh. Na nekem delu Kalkutskih ulic, ki jih vsak normalen človek nikdar ne bo vzljubil, stoji hiša Matere Terezije. Hiša je prava mala oaza miru. V njej je prostor za mir, molitev, razmišljanje, pogovor … Tam se poleg Misijonark Ljubezni zbirajo prostovoljci iz celega sveta. Le kaj bi v to malomarno Kalkuto, katere podoba te marsikdaj zmrazi ali razžalosti, vabilo prostovoljce različnih starosti in narodnosti? Mati Terezija je v Kalkuti ustanovila sedem centrov. Hišo v kateri spijo, jedo in se igrajo zavrženi otroci … Ta se loči na oddelke kjer so sirote, sirote s posebnimi potrebami in otroci pred posvojitvijo. Ustanovila je hišo kjer so mladostniki s posebnimi potrebami pa posebej hišo za ženske s posebnimi potrebami. Hišo za gobavce, »Kaligat« ali hišo za umirajoče. Misijonarke Ljubezni vodijo dispanzer, upravljajo z reševalnimi vozili in skrbijo za izobrazbo sirot. In še vedno- z ulic pobirajo umirajoče, zapuščene,bolne … Poleg sester v centrih delujejo hindujke, ki so tam zaposlene, v veliko pomoč pa so tudi prostovoljci. Dan se prične ob rani uri, ob 5.00. Takrat so ulice, ki vodijo do hiše Matere Terezije še umirjene in nekoliko prazne. Ceste so polne spečih ljudi, ki sanjajo kar na umazanih golih tleh, vozovih, stojnici za prodajo ali pa kar na pločevini taksija … Ob 6.00 je čas za sveto mašo. Nato pride na vrsto zajtrk s kosom kruha, banano in čajem. Takrat je tudi priložnost za klepet in druženje. Zunaj je že svetlo, sonce je visoko na nebu in vsak poln moči odide na delo v svoj center. Biti prostovoljec v centrih ne zahteva nič drugega, kot imeti veliko srce. In če ga morda še nimaš, ti zraste tukaj … Ob delu z ljudmi, ki nikdar niso imeli ničesar, z ljudmi, ki ne znajo sanjati, z ljudmi, ki verjetno začenjajo in končujejo svoje zemeljsko življenje na tem istem mestu, a se znajo iskreno smejati in se razveseliti drobnih stvari, nihče ne ostane ravnodušen. Ko opazuješ delo sester, ki je resnično polno ljubezni in sočutja, si po tiho zaželiš, da bi jih zmogel posnemati. Biti prostovoljec Indije se verjetno rodi iz želje pomagati ljudem, delati dobro, odkrivati širine sveta, spoznati drugačno kulturo … Gotovo pa nihče ne bo zanikal, če mu rečem, da je naposled on bolj potreboval Indijo, kot Indija njega. Tu se vsaj malo otreseš sebičnosti in egoizma. Sredi umazanije odkriješ iskreno ljubezen. Razveseliš se najbolj drobnih stvari, kot je piš vetra, uro miru, hladnega tuša, prostora z ventilatorjem, koščka ananasa … Brez težav si obljubiš, da boš po prihodu domov cenil vsako zeleno bilko in travniško rožico, cenil vsako krvavo in trdo garanje, ki te vodi do cilja, cenil svobodo v kateri si lahko sam izbiraš svojega bodočega moža/ženo … Kar pa je najbolj pomembno, bolj ceniš (svoje) življenje! In to življenje zopet pravi, da je pravzaprav lepo.
Vsi smo otroci vesolja, nič manj, kot so drevesa in zvezde. In vsak, vsak ima pravico biti na tej naši zemljici prav s tem kar je.
