Papua Nova Gvineja ali dežela kodrastih las

Daljna dežela

Ob besedah Papua Nova Gvineja ljudem pogosto misli odtavajo v Afriko in to daljno deželo za začetek locirajo prav tja. Najbrž jo nehote zamenjajo za afriško državo Gvinejo na zahodu »črne celine«. Papua Nova Gvineja zaseda vzhodni del otoka Nova Gvineja in majhne okoliške otoke. Leži severno od Avstralije in zahodno od Salamonovih otokov, v objemu Tihega oceana. Otok je bil prvič raziskan v 16. stoletju, portugalski popotnik ga je poimenoval »Otok kodrastih las«. Gotovo so ga najbolj pritegnili prebivalci otoka in ga naposled poimenoval kar po njihovem zgledu. Španskega raziskovalca je otok spominjal na afriško gvinejsko obalo in dovolil si ga je preimenovati v Novo Gvinejo. Leta 1828 so Nizozemci zavzeli zahodni del otoka. Njegov vzhodni del so si razdelili Britanci in Nemci. Britanci so svoj del poimenovali Papua in ga leta 1906 dali Avstraliji, ta pa je v začetku prve svetovne vojne zasegla še nemški del, Novo Gvinejo. Danes je neodvisna država pod ustavno monarhijo kraljice Elizabete II. Papua Nova Gvineja je velika za 23 Slovenij in predstavlja domovino šest milijonskemu prebivalstvu. Njeno še precej nerazvito glavno in največje mesto je Port Moresby, ki leži na južnem delu polotoka, imenovan »Ptičji rep«. Da deželi lahko dodamo pridevnik daljna, prepriča že sama pot do tja. Zahteva vsaj dva dni z letalskim prometom, čez Azijo, z obveznimi vmesnimi postanki, čas se počasi obrne za celih osem ur naprej in občutek imaš, da potuješ že celo večnost. Papua Nova Gvineja je dežela kamor ne zaide prav veliko število Evropejcev, ti se raje ustavijo pri Indoneziji ali pa skočijo kar do Avstralije ali Nove Zelandije.

K kot kanibalizem

Papua Nova Gvineja je ena izmed najbolj raznolikih držav na svetu ... Njene obale pogosto pokrivajo drobni črni kamenčki. Prav ti ji dajejo ime: »Črne obale«. Okoliški otoki so posuti z belim peskom in plaže postajajo močno podobne tistim z razglednic. Krasijo jih palme in bananovci. Nedaleč stran od obale se v morju raztezajo večji in manjši koralni grebeni. Oranžno, rumeno, roza in sivo barvo popestrijo še barve najrazličnejših rib. Še bolj, kot vsa ta naravna lepota očara dejstvo, da so Papuanske obale in njene morske gladine precej neraziskane in nedotaknjene. Vse skupaj je (še) zavito v tančico skrivnosti. Dežela je v notranjosti hribovita, odeta v zeleno, polna majhnih in divjih rek, ki iz gora najdejo pot do Tihega oceana. Njen najvišji vrh meri 4509 m.  Gorovje in hribe prerašča tropski gozd, ki nudi dom različnim živalskim vrstam. Največja posebnost so vrečarji in rajske ptice, so pravi unikat in ni jih moč najti nikjer drugje na svetu. Gorovje in tropski gozd pa že od nekdaj nudita dom različnim plemenskim skupnostim. Vsaka skupnost ima svoje ime, navade in svoj jezik. Poleg uradno govoreče angleščine, se lahko pohvalijo z 848 različnimi jeziki. Nekatere skupnosti živijo na visokih in odročnih predelih do kamor ne vodi nobena cesta, do doline pa je potrebnih nekaj dni hoje. Ni čudno, da se je na teh predelih razvil kanibalizem. Ko je zmanjkalo hrane so si umrle ljudi privoščili za obed ... Danes je v kakšni znanstveni reviji ali dokumentarcu še moč zaslediti podatek, da te na Papui Novi Gvineji lahko »vržejo v lonec,« domačini pa zatrjujejo, da ja kanibalizem že dolgo pozabljen. Prav nič pa ne potolaži zgodba v kateri so leta 2011 v enem izmed gorskih plemen živo sežgali belko zaradi pripisanih nadnaravnih sposobnosti – čarovništva. Kljub razširjenemu krščanstvu ljudje očitno vsaj ponekod še vedno ohranjajo svoje poganske obrede in verujejo v človeško nadnaravno moč.

»Easy life!«

Skupnost jim predstavlja veliko družino v kateri pazijo drug na drugega. Ena družina šteje od tri do deset otrok. V hiši, ki je zgrajena iz naravnih materialov, tiste ob rekah so grajene na visokih kolih, je prostora za starša z otroki in za njihove stare starše, vlasih tudi za tete, strice, bratrance in sestrične. Ljudje, ki živijo v nižjih predelih pridelujejo različne vrste krompirja, buče, paradižnik, kumarice, fižol, oreščke, gojijo kokoši, koze, prašičke in tudi krave. Včasih se matere z otroki odpravijo v bolj oblegane vasi in tam na marketu za majhen denar ponujajo svoje pridelke. Življenje Papuancev se zdi preprosto. Tam gre življenje dalje brez sodobne tehnologije, brez elektrike ali pretiranega materializma. Tam je »easy life« in pomemben je le današnji dan. Matere skrbijo za družino in lačna usta, očetje so ribiči ali pa se trudijo z občasnimi opravili domov prinesti kakšno kino - Papuanska denarna valuta. V urbanih naseljih pa se najdejo službe, kot jih imamo tudi pri nas ... Otroci pridno obiskujejo šolo, tudi vrtci jim niso tuji. Za šolstvo na Papui Novi Gvineji so dobro poskrbeli misijonarji iz Avstralije.  Kako pa pravzaprav zgledajo ti ljudje kodrastih las? Poleg črnih kodrov imajo temno polt in črne oči. Po zgledu močno spominjajo na afriške prebivalce. Njihove bele zobe pogosto zamenjuje rdeča barva, ki je posledica žvečenja naravnega poživila in apna. Sami pravijo, da jim takšno početje zbistri misli. Ljubijo pisana oblačila z vzorci. Noge pa so najraje kar bose.

Kot iz filma ...

Na Papui Novi Gvineji ne vodi cesta do vsake vasi. Pravzaprav ima cesto le redko katera vas. Tudi naša odprava, ki je štela pet belih glav, se je odpravila v eno izmed vasi na severnem delu polotoka, v vasico Dougura kamor so stopili prvi anglikanski misionarji iz Avstralije. Za kakšnih 100 kilometrov smo potrebovali pet ur, brez vštetega čakanja in vmes zamenjali tri prevozna sredstva; manjši kamion, ki je namenjen javnemu prevozu, čoln, ki je imel celo motor in ne le vesla in traktor, je nas in našo kramo odpeljal na pečino nad Pacifikom. Poleg nas in naše opreme pa je bilo potrebno iz mesta v vas pripeljati hrano za prebivalce, plin in nafto ...  Mobilno omrežje je dobrina, kot je dobrina dobro meso. Če želi kdo kaj sporočiti nekomu iz sosednje vasi, ki je oddaljena dan hoda, mora pač vzeti pot pod noge ali pa napisati pismo in najti zanesljivega kurirja, ti pa so pogosto kar otroci. Pot ni nikdar ravna. Vsak si jo utira sam in vodi čez hribe, hribčke, doline in reke. Vmes pa naletiš še na kakšno plantažo palm ali banan. Opaziš velikanske rože, ki so identične tisti v kuhinji tvoje mame. Tam rastejo čisto prave orhideje! Spomniš se, da si takšno pokrajino nekje že videl. O, da v filmu Indiana Jones. Pa vendar je narava takšna, kot v filmu. Narava ja, razočara pa dejstvo, da njihovo petje in ples že spodrivajo ritmi iz Amerike in Avstralije ... Ljudje odeti v velike liste rastlin, šope trave in v ptičje perje, se po plesu in petju (šovu) preoblečejo v svoja razcapana oblačila, porisana z Barbie obrazi, s sliko Strele Makvin in z napisi London, Paris, New York. »Ah, vse je bilo le za turiste.«

Zgodba s srečnim koncem

Ljudje na drugem koncu sveta trpijo za boleznimi, ki smo jih pri nas ža pozabili. Na spisku je tifus, tuberkuloza, ošpice ... Tropsko podnebje je raj za komarje in posledica tega je malarija, ki je kljub zdravilom za koga še vedno usodna. Ljudje umirajo za boleznimi in poškodbami, ki bi bile pri nas ozdravljene brez večjega napora. Otroci trpijo zaradi podhranjenosti, ker ni dovolj hrane za vse. Nosečnice in novorojenčki umirajo med porodom, ker ne poznajo carskega reza. Veliko otrok je do svojega prvega leta brez imena, saj se želijo starši najprej prepričati ali bo njihovo dete sploh (pre)živelo. Nimajo pa vse zgodbe nesrečnega konca. Daleč od porodnišnice je bila mati, ki se je pripravljala na porod svojega prvorojenca. Zaskbujoče pa je bilo spoznanje, da otročiček ni v pravi legi in bi bil nujno potreben carski rez. Prišel je dan, ko se je otročiček odločil priti na svet. Začeli so se popadki, odtekla je voda. Minila je ena ura, minili sta dve, minilo je celo dopoldne in izmučeno mater je čakala peturna vožnja s traktorjen, čolnom in kamionim do prve porodnišnice. Otroškega srčka ni bilo več slišati ... Naslednji dan je vas razveselila vest, da je mlada mati rodila zdravega otročička in čez nekaj minut s pomočjo carskega reza dobila še enega. Na presenečenje vseh sta na svet prijokala zdrava dvojčka. Čudež!

Za ljubitelje kokosa

Tropska območja je Bog obdaril z najboljšim sadjem – banane, ananas, agrumi, mango, pasionka, papaja ... Obdaril jih je tudi s kokosom. Domačini kokos pripravljajo na sto in en način. Eden izmed njih gre takole: kokos z mačeto razbijejo na pol. Kokosovo mleko se spije ali zlije stran. Belo meso pa nastrgajo s posebnim ostrim nožem. S strganjem v posodico padajo drobni opilki kokosa. Kup suhih kokosovih opilkov se prelije z vodo. Namočene opilke se prime v pest in dobro ožame. Kokosove opilke se namaka v vodo in ožema tako dolgo, dokler ti ne postanejo suhii in vode ne vpijejo več. Z ožemanjem nastane bela kokosova voda, na drugi strani pa njegovi suhi in neuporabni opilki. Kokosovo vodo se zavre in zraven primeša riž. Po desetih minutah kuhanja je riž pripravljen. Prava specialiteta - odličen kokosov riž! »Neuporabni« opilki pa so se naslednji dan znašli v slovenskem pecivu.

"Tema je, ko zaprem oči."

Delo gor, delo dol. Odgovornost, ne ena, ampak veliko odgovornosti. Hitenje. Delo pozno v noč. Skrbi. Delo za (neumnim) računalnikom. Delo z ljudmi, ki osrečuje, a včasih bi se pred njimi z olajšanjem skril ... Čas za (včasih) prekratek obrok. Dan, ko ti gre vse narobe. Kazalci hitijo, ne, ne hitijo, bežijo. Dan za dnem. Da, tako naj bi bilo prav. Misli uhajajo k postelji in počitku, a še vedno si pri delu, ki ga preprosto moraš končati.  Misliš, da ga moraš končati. In ko bo končano, ga še vedno ne bo konec. Pa pika. Delo gor, delo dol. Upaš, želiš si, da bo to tvoje delo vidno in bo pustilo pečat. Upaš, da se ga bodo spominjali. Pravzaprav mnogi spominjali. Delaš, ker verjameš, da je vse to dobro za druge, tudi zate, najbolj pa za druge ... Delo gor, delo dol. 

In potem se je rodil nekdo, ki ni počel ničesar. 

Životarjenje. Eno samo životarjenje.

Napisal je stavek: "Tema je, ko zaprem oči." 

Stavek, ki ni stavek. Je pesnitev, je umetnina. Umetnina.

Njegovo delo je ostalo vidno. Pušča pečat. 

"Lepo vas prosim! To je absurd!"

Rodil se je nekdo, ki ni počel ničesar! Životaril je. Za seboj pa vseeno pušča veliko "umetnino", navaden stavek. Brez dela. Nič dela. Nič gor ali dol ...

Absurd.

Naučili so me ...

V šoli so me učitelji in profesorji naučili, da je Talin glavno mesto Estonije, da je vrednost π 3,14 …, da ima slovenska slovnica šest sklonov (imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik, orodnik), da je Figarova svatba ena najbolj znanih skladb avstrijskega skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta, da je klorofil zeleno barvilo v rastlinah in algah in je pomemben za fotosintezo, da je fotosinteza biokemijski proces kjer se sprošča kisik … 

Tega in še marsičesa so me naučili učitelji, profesorji in učbeniki …

Oni pa so me naučili …

                            … da je ulica lahko dom,  igralnica, tržnica, sušilnica.

Kalkuta, Indija

Lamu, Kenija

Kalkuta, Indija

Lamu, Kenija

… da je navadna vrv zabaven pripomoček za igranje, tudi za naslednji dan … In še dan za tem.

San Leonardo, Paragvaj

… da je (nerazumljivo) čakanje ponujena priložnost za urjenje potrpežljivosti.

Kalkuta, Indija

Lamu, Kenija

… da hrana ni samoumevna in vsakodnevna dobrina!

Kigali, Ruanda

Kalkuta, Indija

San Leonardo, Paragvaj

Bunyony, Uganda

… da je še umazana voda koristna in vredna občudovanja.

Majiwa, Kenija

… da za okusom dobrega in toplega čaja v moji skodelici stoji naporno, necenjeno in marljivo delo!

Kigali, Ruanda

… kako si sam uloviti hrano.

Lamu, Kenija

... da je samo iz kokosa moč pripraviti "101" okusno jed.

Dougura, Papua Nova Gvineja

... da so ženske spoštovane zaradi različnih stvari.

Lamu, Kenija

… da so otroci sposobni nositi odgovornost, če se jim za to da priložnost!

San Leonardo, Paragvaj

na poti v Chang Mai, Tajska

… da smo ljudje v vsej svoji raznolikosti in drugačnosti čudovita stvaritev.

Bangkok, Tajska

podružnica San Leonarda, Paragvaj

Kalkuta, Indija

Kalkuta, Indija

Kalkuta, Indija

Dougura, Papua Nova Gvineja

Majiwa, Kenija

… da je biti ljubljen najmočnejše hrepenenje kar ga premore človeško srce.

Sirotišnica v Keniji

Sirotišnica v Indiji

Sirotišnica v Ruandi

... da se povsod skrivajo občudovanja vredne stvari, a so le za tiste, ki po svetu hodijo z odprtimi očmi.

Dougura, Papua Nova Gvineja

Kenija

Lamu, Kenija

Chang Mai, Tajska

Idrija pri Bači, Slovenija

...

Papua Nova Gvineja, le kaj naj vam še povem?

Mimo je. Skoraj mesec dni življenja na daljni Papui Novi Gvineji. Sedaj ji res lahko brez pomisleka dodam pridevnik daljna. Kar tri dni potovanja v eno smer … Sedenje na letališču, čakanje, sedenje na letalu, potovanje iz časa v čas, čakanje in filozofsko razmišljanje o zapravljivosti časa, spet čakanje in ko se načakaš, začneš ponovno čakati. Imela sem dovolj tistih filozofskih misli, raje sem v roke vzela dobro knjigo in se skušala z njo prepričati, da sem že od nekdaj strastna bralka …

 V času življenja med Papuanci, sem prejela nekaj vaših sporočil in nekatera so zvenela že prav malo ogorčeno: »Alison! Kje je pa kakšen tvoj blog?« Zadovoljiv je izgovor, da internet med palmami, bananovci, v objemu Pacifika kamor ne vodi nobena cesta, lovi za en drek! Zadovoljiv, a ne povsem iskren. »Kaj naj vam še napišem?« se je glasilo moje vprašanja brez odgovora, po tem ko sem se že izčrpala z vtisi ali kot bi rekel Niko z »impresariji« iz Afrike in Azije.

 Veliko sem že napisala o revščini in vam skušala prodati svoje prepričanje: »Kar mi imenujemo revščina še ne pomeni, da je to res revščina.« Razpisala sem se o življenju med podganami, komarji in pajki … O življenju brez elektrike, tuša, včasih tudi brez vode, brez udobne postelje in hrane z okusom. Dovolj je bilo govora o rižu rižu rižu in o, saj res, o rižu. Verjetno ste že siti opisovanja preprostega življenja in otroških nasmehov. Najbrž ste tudi že siti branja o malariji in tifusu … In ko smo že pri zdravstvu, prav že dolgočasne so vse tiste zgodbe v katerih pacienti prejmejo antibiotik za vsako odstopanje od fiziološkega, pa naj bo to pljučnica ali zlom ključnice. Niso vam všeč opisi gnojnih kroničnih ran ali svežih opeklin, še manj pa njih fotografije. Ne bom zopet dolgovezila o podhranjenosti in o tisti dolgi, predolgi poti čez hribe in divje reke, ki jo mora visoko noseča mati prehoditi do prve bolnišnice, da lahko porodi svoje mrtvo dete.

Niti ne želim biti klišejska in ponovno govoriti ljudem naj izkoristijo življenje, naj se veselijo majhnih, najmanjših stvari, naj delijo z drugimi vse kar imajo pa čeprav »le« nasmeh.

Ne bom več o tem. Danes ne. Tudi jutri ne. Morda drugič. Morda tudi o čem drugačnem. Morda ...

Po kvas na policijo ...

Oj vsi!

Na sporedu je moje prvo javljanje iz Papue Nove Gvineje. Ker še nimamo dogodivščin iz klinike, saj se nismo še povsem odločili na kateri del vzhodne PNG naj gremo, podelim z vami le nekaj utrinkov ...

Zaenkrat me dežela močno spominja na Afriko; tropsko podnebje, rjave postave, neurejene ceste, palme in bananovci, petje nočnih žužkov, bose noge, potepuški psi, banane in sladek krompir ter seveda riž, mrzel "tuš", komarji in "kraljevsko" spanje pod mrežo, gostoljubje, pravi čaj z mlekom, dež, pisana oblačila (eno se mi že šiva), market, "good price", rdečkasta prst, preprostost ...

Nasprotje Afriki so cene. Stvari so dražje, bistveno dražje ... Za noč v leseni hišici, z elektriko in ventilatorjem, brez postelj, v družbi žužkov in podgan - pravzaprav njihovih kakcev, je potrebno odšteti 45 kin = 15 €.

V moji ljubi Sloveniji je ime Alison nenavadno in prava redkost. Baje nas je s tem imenom le 26. Tu jim je moje ime všeč. Pravijo, da si ga je lahko zapomniti. V nedeljo pri maši sem se rokovala s starejšo gospo: "Hi, I am Alison." "Oh, my name is Alison too!" Danes sem spoznala strica, ki iz posebnega lesa rezlja okraske in posodice, njegovi punci pa je ime Alison. Ne, tega res nisem vajena.

Tu smo s časom 8 ur pred vami. Vi se odpravljate spat, nas pa že budi petelin. Jaz pa takrat razmišljam o petelinjem davljenju ali ustrelitvi ali utopitvi ali ...

Kot sem rekla, še nismo prispeli na končni cilj ... Stvari žel niso preveč od nas odvisne. V igri je prevoz, vreme, denar, potreba po delu, dovoljenje ... Ampak upamo, da se konec tedna že utaborimo in končno razpakiramo stvari. Posledica tega je pogrešanje bodočih pacientov. Zato smo v roke vzeli gospodarjevega psička in začeli z zdravljenjem parazitov, garij in bolh ... Upamo, da se Snowiju stanje izboljša še pred našim odhodom.

Kuhamo si sami (hvala Bogu) in danes smo si hoteli speči kruh ... Po tem ko smo že kupili moko in mrzlično iskali še kvas, so nam povedali, da je za nakup kvasa potrebno imeti dovoljenje policije.

Toliko na kratko ... Nekaj fotk in filmček najdete tukajle: http://instagram.com/papua.nova.gvineja.2014

Za svoje fotkanje in filmčkanje pa še čakam na inspiracijo.

Mimogrede zdravi smo, celi smo, lepi vsekakor in še vedno lepo vzgojeni.

XOXO

K O R Z I K A !

Če si želiš obiskati malo deželo s 

čistim morjem,

 gorami,

 starodavnimi mesteci 

in s francosko govorečimi ljudmi, obišči Corsico.

Midva sva jo …

11 dni,

2100 km,

11 obiskanih mest,

5 kampov,

enkratno ilegalno spanje v avtomobilu,

100 L bencina,

...,

neprecenljiva dogodivščina!

Pred začetkom dogodivščine pa prvi poizkusni korziški GoPro selfi.

1. postojanka po izkrcanju v Bastii (trajekt: Livorno - Bastia, 4 ure), Cap Cosre na severnem delu Korzike, na njenem "iztegnjenem kazalcu".

I'lle Rousse - simpatično pristaniško naselje na severozahodnem delu Korzike. Z železnico, ki ob obali pripelje do centra mesta, z grškim pridihom in čudovitim razgledom s hriba s svetilnikom. 

Iz I'll Rosse sva zavila v neznano in uzrla ... 

"Lej Alison, mestece na hribu."

Waw, za hip me je spominjalo na davni Jeruzalem.

Calvi ali mesto Krištofa Kolumba - legenda pravi, da se je veliki mož rodil prav tukaj. V nepogrešljivem vodiču po Korziki piše, da je zraven mesta letališče. Še preden sva v Calvi zares prispela sva najprej zaslišala in potem še zagledala veliko vojaško letalo iz katerega je poskakalo okoli 30 vojaških padalcev. Potem so to počeli cel dan in še cel naslednji dan ... 

"Lej Aly, pejva tja dol ..."

Vem, da sem amater za fotografijo, ampak včasih pomislim, da bi me lahko najel za fotkanje sličic za razglednice. :)

Sprehodila sva se po Calviju, srečala ženski vojakinji - vsi ostali so najbrž skakali iz 500 m. Tu sva našla najcenejši klobuk za 8,50€.

GoPro selfi drugič. Boljše. 

Na začetku sem omenila kampiranje. Cene za kampiranje so solidne. Dve osebi, mali šotor in avto = 20 €/noč. Večina kampov ima WiFi, elektriko pa si lahko sposojaš kar na wc-ju ali pri sosedih in tako privarčuješ od 3 do 5 €. 

Porto - v vodiču precej opevano mesto zaradi rdeče prsti.

A naju ni nič kaj preveč prevzelo in sva po dvournem pohajkovanju raje zavila ... 

 stran od morja, v gorati svet ...

v deželo svobodnih prašičev, krav in koz. Veselo se prosto sprehajajo po gozdovih ob in po glavnih cestah. 

... v prijetno gorsko vasico Evisa, na 787 m.

Sledilo je dvodnevno ...

pohajkovanje, 

ledeno namakanje,

vzpenjanje, 

občudovanje.

"Lej Aly, lahko bi šla na tisti hrib tam."

Nisva šla na "tisti hrib tam," ampak sva se raje začela spuščati nazaj proti morju in se na poti ustavila ob jezeru. Za hip sva glasno pomislila, da bi se okrog njega zapeljala z rolerji, ki so za sedeži že nesrečno čakali na kakšno akcijo. A, ker ni vsako jezero Blejsko jezero, sva tu videla le grmovje, kamenje in pesek ter seveda še eno skupino svobodnih krav. 

 "Lej Alison, včeraj sva šla čez tisti prelaz!" 

Prelaz Col de Vergio, 1470 m.

Corte - večje mesto v notranjosti otoka. V mestu stoji starodavna utrdba Citadella, muzej Korzike in edina koriška univerza. Zvoki harmonike in kontrabasa izpod prstov domačinov te za hip ponesejo na praške ulice ... Da prebivalci Corteja ljubijo umetnost potrdijo male trgovinice z unikatnimi umetninami in na ulicah viseči napisi: ATELJE. 

Bil je čudovit topel dan. Po zgodnjem vstajanju, pospravljanju šotora, pohodu po gozdnih poteh in dvourni vožnji sva si zaželela ledene kave. V prvem baru je niso imeli. V drugem baru nihče ni znal angleško, midva pa nimava pojma o francoščini, v tretjem baru niso vedeli kaj naj bi ledena kava sploh bila, v četrtem baru pa sva slišala: "We don't have Ice coffee, but I can make it!" Razveselila sva se angleško govorečega mladega natakarja in dejstva, da se za naju lahko potrudi in naredi ledeno kavo. 

Recimo, da se je fant za to ledeno kavo kar potrudil - skuhal je kavo in kozarec napolnil še s kockami ledu. "Kje sta sladoled in smetana?"

Ampak ta njegov "trud" sva na koncu dobro plačala ... 

Pot naju je vodila do Ajaccia, do glavnega mesta Korzike. Glavno mesto - to se vedno sliši obetavno. Ob glavnih vijugastih in včasih kar malo preveč luknjastih cestah po katerih je lahko povprečna hitrost vožnje le 40 km/h, je veliko razglednih mest in priložnosti za fotografiranje, počitek.

"Lej Aly, tam spodi imajo canyoning"

Korzika je otok številnih malih in velikih rek. Na Korziki je veliko priložnosti za okušanje adrenalinskega športa, kot je canyoning. Zanj pa je potrebno odšteti okoli 100 €/osebo.

Ajaccio - mesto zahajajočega sonca in rojstno mesto slavnega Napoleona Bonaparte.

"Lej tam se prižiga prva zvezda."

Le kdo se dandanes ne razveseli takšne table? 

Najina Korzika je bila načrtovano "low budget" potovanje. Večino časa sva bila na sendvičih in korziških izdelkih: sir, namaz, salama, mleko ... Njihovi izdelki so relativno poceni. V primerjavi s Slovenijo je hrana iz trgovin na Korziki (E.Leclerc, Carrfur, Casino) cenejša in dobra. 

Glede na to, da sva zdravstvena delavca si nisva želela celotnih počitnic preživeti na nezdravi hrani - sendvičih, sva si privoščila tudi pašto, zelenjavo, pico z zelenjavo :) in sadje.

Bonifacio - najlepše korziško mesto! Mesto leži na skrajnem jugu Korzike in je grajeno na globokem fjordu. 

Spregovorimo na kratko še o plažah: peščene, čisto in toplo morje, varni pred ježki, malo sence, zapolnjene, kot iz razglednice ...

K o n e c!

Tokrat brez sentimentalnih zaključkov.