"Tema je, ko zaprem oči."

Delo gor, delo dol. Odgovornost, ne ena, ampak veliko odgovornosti. Hitenje. Delo pozno v noč. Skrbi. Delo za (neumnim) računalnikom. Delo z ljudmi, ki osrečuje, a včasih bi se pred njimi z olajšanjem skril ... Čas za (včasih) prekratek obrok. Dan, ko ti gre vse narobe. Kazalci hitijo, ne, ne hitijo, bežijo. Dan za dnem. Da, tako naj bi bilo prav. Misli uhajajo k postelji in počitku, a še vedno si pri delu, ki ga preprosto moraš končati.  Misliš, da ga moraš končati. In ko bo končano, ga še vedno ne bo konec. Pa pika. Delo gor, delo dol. Upaš, želiš si, da bo to tvoje delo vidno in bo pustilo pečat. Upaš, da se ga bodo spominjali. Pravzaprav mnogi spominjali. Delaš, ker verjameš, da je vse to dobro za druge, tudi zate, najbolj pa za druge ... Delo gor, delo dol. 

In potem se je rodil nekdo, ki ni počel ničesar. 

Životarjenje. Eno samo životarjenje.

Napisal je stavek: "Tema je, ko zaprem oči." 

Stavek, ki ni stavek. Je pesnitev, je umetnina. Umetnina.

Njegovo delo je ostalo vidno. Pušča pečat. 

"Lepo vas prosim! To je absurd!"

Rodil se je nekdo, ki ni počel ničesar! Životaril je. Za seboj pa vseeno pušča veliko "umetnino", navaden stavek. Brez dela. Nič dela. Nič gor ali dol ...

Absurd.