Papua Nova Gvineja, le kaj naj vam še povem?

Mimo je. Skoraj mesec dni življenja na daljni Papui Novi Gvineji. Sedaj ji res lahko brez pomisleka dodam pridevnik daljna. Kar tri dni potovanja v eno smer … Sedenje na letališču, čakanje, sedenje na letalu, potovanje iz časa v čas, čakanje in filozofsko razmišljanje o zapravljivosti časa, spet čakanje in ko se načakaš, začneš ponovno čakati. Imela sem dovolj tistih filozofskih misli, raje sem v roke vzela dobro knjigo in se skušala z njo prepričati, da sem že od nekdaj strastna bralka …

 V času življenja med Papuanci, sem prejela nekaj vaših sporočil in nekatera so zvenela že prav malo ogorčeno: »Alison! Kje je pa kakšen tvoj blog?« Zadovoljiv je izgovor, da internet med palmami, bananovci, v objemu Pacifika kamor ne vodi nobena cesta, lovi za en drek! Zadovoljiv, a ne povsem iskren. »Kaj naj vam še napišem?« se je glasilo moje vprašanja brez odgovora, po tem ko sem se že izčrpala z vtisi ali kot bi rekel Niko z »impresariji« iz Afrike in Azije.

 Veliko sem že napisala o revščini in vam skušala prodati svoje prepričanje: »Kar mi imenujemo revščina še ne pomeni, da je to res revščina.« Razpisala sem se o življenju med podganami, komarji in pajki … O življenju brez elektrike, tuša, včasih tudi brez vode, brez udobne postelje in hrane z okusom. Dovolj je bilo govora o rižu rižu rižu in o, saj res, o rižu. Verjetno ste že siti opisovanja preprostega življenja in otroških nasmehov. Najbrž ste tudi že siti branja o malariji in tifusu … In ko smo že pri zdravstvu, prav že dolgočasne so vse tiste zgodbe v katerih pacienti prejmejo antibiotik za vsako odstopanje od fiziološkega, pa naj bo to pljučnica ali zlom ključnice. Niso vam všeč opisi gnojnih kroničnih ran ali svežih opeklin, še manj pa njih fotografije. Ne bom zopet dolgovezila o podhranjenosti in o tisti dolgi, predolgi poti čez hribe in divje reke, ki jo mora visoko noseča mati prehoditi do prve bolnišnice, da lahko porodi svoje mrtvo dete.

Niti ne želim biti klišejska in ponovno govoriti ljudem naj izkoristijo življenje, naj se veselijo majhnih, najmanjših stvari, naj delijo z drugimi vse kar imajo pa čeprav »le« nasmeh.

Ne bom več o tem. Danes ne. Tudi jutri ne. Morda drugič. Morda tudi o čem drugačnem. Morda ...