Mimo je. Skoraj mesec dni življenja na daljni Papui Novi
Gvineji. Sedaj ji res lahko brez pomisleka dodam pridevnik daljna. Kar tri dni
potovanja v eno smer … Sedenje na letališču, čakanje, sedenje na letalu,
potovanje iz časa v čas, čakanje in filozofsko razmišljanje o zapravljivosti
časa, spet čakanje in ko se načakaš, začneš ponovno čakati. Imela sem dovolj
tistih filozofskih misli, raje sem v roke vzela dobro knjigo in se skušala z
njo prepričati, da sem že od nekdaj strastna bralka …
V času
življenja med Papuanci, sem prejela nekaj vaših sporočil in nekatera so zvenela
že prav malo ogorčeno: »Alison! Kje je pa kakšen tvoj blog?« Zadovoljiv je
izgovor, da internet med palmami, bananovci, v objemu Pacifika kamor ne vodi
nobena cesta, lovi za en drek! Zadovoljiv, a ne povsem iskren. »Kaj naj vam še
napišem?« se je glasilo moje vprašanja brez odgovora, po tem ko sem se že
izčrpala z vtisi ali kot bi rekel Niko z »impresariji« iz Afrike in Azije.
Veliko sem že napisala o revščini in vam
skušala prodati svoje prepričanje: »Kar mi imenujemo revščina še ne pomeni, da
je to res revščina.« Razpisala sem se o življenju med podganami, komarji in
pajki … O življenju brez elektrike, tuša, včasih tudi brez vode, brez udobne
postelje in hrane z okusom. Dovolj je bilo govora o rižu rižu rižu in o, saj
res, o rižu. Verjetno ste že siti opisovanja preprostega življenja in otroških
nasmehov. Najbrž ste tudi že siti branja o malariji in tifusu … In ko smo že
pri zdravstvu, prav že dolgočasne so vse tiste zgodbe v katerih pacienti
prejmejo antibiotik za vsako odstopanje od fiziološkega, pa naj bo to pljučnica
ali zlom ključnice. Niso vam všeč opisi gnojnih kroničnih ran ali svežih
opeklin, še manj pa njih fotografije. Ne bom zopet dolgovezila o podhranjenosti
in o tisti dolgi, predolgi poti čez hribe in divje reke, ki jo mora visoko
noseča mati prehoditi do prve bolnišnice, da lahko porodi svoje mrtvo dete.
Niti ne želim biti
klišejska in ponovno govoriti ljudem naj izkoristijo življenje, naj se veselijo
majhnih, najmanjših stvari, naj delijo z drugimi vse kar imajo pa čeprav »le«
nasmeh.
