Bil je pomladni dan ...

Zjutraj je svetloba sončnega žarka še pred rumeno sijočo kroglo pokukala izza hriba in obsijala zelene krošnje dreves. Dala jim je živahnejši odtenek zelene. Prehajala je tudi mimo listov in hitela s poljubom ogreti rosna tla. Zbudil se je rahel vetrič, da pospremi svetlobo in skupaj prebudita vse kar še spi. Nežno je zazibal krošnje dreves in visoke bilke trave in njene še v popke zavite rožice. Ko sta izpila še zadnje kaplje rose, je sonce že stalo nad hribom in na zemljo skrbno pošiljalo tudi svojo toploto. Začelo se je najlepše petje - gozdne ptice so veselo pozdravljale dan. Veselile so se ga kot se je otrok znal razveseliti vožnje z vrtiljakom ... Ptičje žgolenje je pričelo spremljati petje čričkov. Pevski zbor narave! Uho, ki zna prisluhniti bi vanj ujelo še zvok rečnega žuborenja. Tudi reka se je ogrela in za trenutek se je zazdelo, da je njen tok živahnejši. Gladina se je lesketala. Bilo je lepo.

Vse je bilo zbujeno. Razprli so se cvetovi in svetu začeli kazati svojo edinstvenost in lepoto. Preletale so jih muhe, čebele, pikapolonice, hrošči in metulji. Mudilo se jim je obiskati vse kar narava v tem dnevu ponuja. Modrina neba se je nasmihala zemlji in sem ter tja gostila kakšno belino – oblaček. Bil je dan poln svetlobe in toplote, ki sta slehernemu bitju znala vdahniti življenje. Veselila so se človeška srca, tudi tista malce otožna in izmučena. Dan je bil dolg, bil je svetel in lep. Bil je poln življenja. Bil je pomladni dan.

Zemlja se je bližala temu, da sklene še en krog. Sonce je razveseljevalo njen drugi konec, nam pa v slovo obarvalo nebo v odtenke oranžne. Mrak je prinašal hlad in za seboj počasi vlekel vse temnejšo odejo. Rožice je spremenil v popke in uspaval metulje. Umiril je živahen rečni tok in na nebo pripel prvo zvezdo, drugo … tretjo … Privabil je let majskega hrošča in zaprl trudne otroške oči. 

Dan je bil dolg, bil je svetel in lep. Bil je poln življenja. Prišla je noč in zamenjala še en pomladni dan.