petek, 30. maj 2014

60 m v globino ...

Pozor, imaš privilegij kajti s tem, ko bereš spodnje zapise v oklepaju, bereš moje misli.

Pisal se je (»Uh, kdaj že?«) 18. maj – nedelja, ko so se na rahlo deževen dan tri mlade punce odločile za spust iz Hudičevega mostu v Tolminu. Za ta podvig se gotovo ne bi odločile, če jim ne bi jaz tega predlagala. A) Spust iz Hudičevega mostu (60 m), B) Obisk Dantejeve jame ali C) Unikaten nakit, so se glasile nagrade za vse, ki so prostovoljno pomagali pri organizaciji dobrodelnega plesa za Papuo.
 (»Mamamia, kje pa je že to? Aja, 15. marec 2014, pa sem si rekla, da si bom ta datum zapomnila za vse večne čase! Le kako si ga ne bi.«)
Monika, Nina in Sandra + še nekaj drugih ljudi si je izbralo, če mene vprašate, najbolj adrenalinsko ponudbo. Ostali so imeli ta dan neodložljive obveznosti (»Izgovore!«) in jih ta atrakcija še čaka. Jaz sem šla zraven, itak. Za fotografa in za dozo poguma in ne s kakšnim drugim namenom. Poleg nas je šel tudi Cruz (»Najlepši pes.«) in Renee. Kdor ne ve, Hudičev most visi 60 metrov nad reko Tolminko v »tminskih koritih.«
(»Če komu ne bo jasno kje naj bi to bilo in če ga res res res zanima, bo že pogooglal. Ne bom sedaj iskala in tipkala o zgodovini tega mostu ali celo pisala o nastanku korit.«) 



Tam so nas že čakali jamarji s kombijem in opremo. 
(»Ojoj, če so prišli sem s kombijem in s tako hudo opremo, bo tole pa kar zares.«) Ni minilo dolgo časa, ko so bile vrvi za spust že privezane za most in so Moniko že pripenjali z varnostnimi pasovi. 
Okej, če bo pa ta vrv takole zvezana, kao po skavtsko ali jamarsko – saj je najbrž kar isto, potem se je resno za vprašat kdaj bo vse skupaj popustilo in kdo bo cmoknil v sotesko. Obljubljam si, da ne bom niti pomislila na to, da grem na spust tudi jaz. Danes sem tu samo za fotografa. Itak pa si sama sebi nisem dala nagrade za organizacijo dobrodelnega plesa. Ne grem.«) 
Renee se je nastavljala dežju, upala, da sestra Nina ne gre na spust, ker se ne bo več imela po kom obešat, iskala gosenice in počela tisto kar je mene najbolj motilo – skakala po mostu. 
(»Zakaj smo jo morali vzeti s seboj? Zdaj zdaj ji bo spodrsnilo na tem lesenem podu, ki gradi most in je iz davnega leta 19?? in bo vsaj z eno nogo visela nad sotesko in tako za vse večne čase dobila strah pred višino.«)
Renee je stara 6 let in ko bo velika bo jadralna padalka in plesalka, šla bo v Afriko in poročila se bo z (»Ups, ne smem povedat …«), aja in spustila se bo iz Hudičevega mostu. »Renee, daj stoj tukaj pri meni in se me drži za majico, ker jaz fotografiram,« res sem upala, da me bo upoštevala in bo na ta način izven nevarnosti. »A-a! Hočem videt Nino!« In že je kukala čez most in verjetno po tiho razmišljala, da kar spleza nanj. 
(»Dobro, da je Cruz v avtu, sicer bi imela skrbi še z njim.«) 
Spustila se je Monika z vodičem, spustila se je Sandra z vodičko in spustila se je Nina z vodičem. Spuščaš se po dva in dva, ker si poleg svoje vrvi pripet še na izkušenega soseda - jamarja na tvoji desni. 




Meni je bil pogled v globino kar strašen. Takoj sem občutila mravljince po telesu. Res se mi ta dan ni dalo »furat« adrenalina. Saj imam dovolj adrenalinsko življenje! Pravzaprav se ta pojavlja kar naprej in kadar je vsaj malce miru pa sanjam kako se mi padalo zapira na višini 500 metrov nad zemljo. »Naslednja si ti, kajne?« reče modrooki jamar. 
(»Saj sem vedela, da bo slej ko prej nekdo začel in skušal spravit moje življenje na en navaden štrik.«) 
»Ma ne ne, hvala. Jaz ne grem. Jaz grem na že Papuo, meni ni treba it. Morem preživet, ker imam že kupljeno letalsko karto,« sem se želela šaljivo izmuznit. »A bejn no, ravno zato, ker greš na Papuo moraš tudi to poizkusit in pokazat, da si iz pravega testa.« 
(»Butl, ko bi ti vedel kaj vse sem že poizkusila! Zip-line, skok iz letala, adrenalinske parke pa, da ne omenjam komaj preživeli šesturni raft na Nilu in tri tedne Kalkute …«) »Ah ne, nočem, da me mine volja do ekstremov.« Skoraj sem se že uspešno izgovorila in seveda zraven tudi razmišljala zakaj že nočem na spust, ki je morda tudi zadnja priložnost, ko zaslišim eno od deklet: »Daj Alison, sej si padalka, boš pa ja šla! To je zate mala malica! Žal ti bo, če ne greš.« 
(»No, tega sem se bala! Pravzaprav sem vedela, da bo nekdo zinil in omenil to padalstvo! Pa kaj potem, če si padalc? Ljudje mislijo, da se potem z veseljem lotiš vsake bedarije in ti je všeč vse kar je že na prvi pogled smrtonosno.«) »A padalka si?« me jamarja radovedno pogledata. Saj bi me ostala dva tudi, a sta ravno plezala po vrvi navzgor – iz korit nazaj do ograje mostu …

In že sem bila odeta v pasove, ki so mi stiskali zadnjico in pas … »Tako! Pripeta si, sedaj pa splezaj čez ograjo, nad Tolminko.« 
(»A ti to resno?? Nad Tolminko naj visim? Kar tako? Joooj, kaj mi je tega treba? Nikoli ne znam reči NE. Če že rečem NE, je ta moj NE 1,2,3 JA!«) Kakih pet minut sta mi razlagala na kakšen način se moram spuščati po vrvi navzdol - to namreč reguliraš sam. Vse skupaj je, kot en počasen bungee jumping, če bi imel čas in voljo ali kakšen čuden fetiš na višino, bi se lahko takole spuščal cel dan, 1 meter/uro. Pa še v tandemu si, ker nekdo od "izkušenih" prav tako binglja na vrvi pol metra stran od tebe in te (recimo temu tako) čuva. »Vidiš, da je super! Sedaj pa se spusti in se nasloni nazaj,« reče moj »sospuščalec«. 
(»Ja, pa še salto naj naredim, ha?«) Logično, da sem se za hip spustila in naslonila nazaj, saj veste kako je to z mojimi NE-ji in JA-ji. 




Sem pa kmalu ugotovila, da je občutek visenja nad Tolminko, med skalami, ki jih imaš na levi in desni strani le nekaj metrov od sebe in pod Hudičevim mostom iz katerega te gledata sestri in prijateljice (pridružila se je še Tjaša) ter seveda ostali jamarji, prav Č U D O V I T in enkraten. Potem bi lahko še visela in visela in se spuščala še za kakšnih 120 metrov več, če me le ne bi bolela leva roka od reguliranja lastnega spuščanja. Po desetih minutah, prijetnem kramljanju in poziranju v zraku sem srečno in varno pristala na trdnih tleh.


 Bilo je … eh, nič posebnega. No … bilo je lepo. Tako lepo, da sem pozabila občutiti svojo spečo levo nogo. »Padalka Alison, a bi šla še enkrat?« je zanimalo modrookega jamarja. »Ne hvala, takšne stvari so samo za enkratno doživetje.« 
(»Stvari, ki so dobre nikdar ne podvajam, sicer niso nikoli več enako dobre!«)
O ja, bilo bi mi žal, če bi o(b)stala le na mostu s kapuco na glavi in s fotoaparatom v roki. 
Fotografije, ki sem posnela to popoldne pa sem tako ali tako še isti večer po pomoti izbrisala. 
(»Joj, čuk en! Nerodna si!«) 
Ampak ... ni vedno napačno, če NE spremeniš v JA.

Hvala simpatičnemu jamarju, ki zelo podpira našo odpravo, saj je na spustu nosil našo majico "KEEP CALM AND GO TO PAPUA", za uporabne fotografije! 


sreda, 7. maj 2014

Poglej drugače!


Hvaležen sem za ... 

Najstnika, ki ne pomiva posode ampak gleda TV, ker to pomeni, da je doma in ne živi na ulici ...


Za nered, ki ga moram pospraviti po zabavi, ker to pomeni, da sem obkrožen s prijatelji ... 


Za mojo senco, ki mi sledi pri opravilih, ker to pomeni, da sem na soncu ... 


Za kredit, ki ga moram odplačevati, za okna, ki jih moram pomivati, za streho, ki jo moram popraviti, ker to pomeni, da imam dom! 


Za vse pritožbe, ki jih imam čez vlado, ker to pomeni, da imam pravico svobode govora.


Za parkirno mesto, ki ga najdem čisto na drugem koncu parkirišča, ker to pomeni, da lahko hodim in imam prevozno sredstvo. 



Za gospo, ki v cerkvi za menoj poje brez posluha, ker to pomeni, da lahko slišim! 


Za skrbi in napete mišice na koncu dneva, ker to pomeni, da lahko marljivo delam!


Za obleko, ki mi je malo tesna, ker to pomeni, da imam kaj jesti ... 


Za budilko, ki zvoni prezgodaj, ker to pomeni, da sem živ! 


Lepo je življenje, le včasih moraš nanj pogledati malo drugače. 










nedelja, 4. maj 2014

Bil je pomladni dan ...

Zjutraj je svetloba sončnega žarka še pred rumeno sijočo kroglo pokukala izza hriba in obsijala zelene krošnje dreves. Dala jim je živahnejši odtenek zelene. Prehajala je tudi mimo listov in hitela s poljubom ogreti rosna tla. Zbudil se je rahel vetrič, da pospremi svetlobo in skupaj prebudita vse kar še spi. Nežno je zazibal krošnje dreves in visoke bilke trave in njene še v popke zavite rožice. Ko sta izpila še zadnje kaplje rose, je sonce že stalo nad hribom in na zemljo skrbno pošiljalo tudi svojo toploto. Začelo se je najlepše petje - gozdne ptice so veselo pozdravljale dan. Veselile so se ga kot se je otrok znal razveseliti vožnje z vrtiljakom ... Ptičje žgolenje je pričelo spremljati petje čričkov. Pevski zbor narave! Uho, ki zna prisluhniti bi vanj ujelo še zvok rečnega žuborenja. Tudi reka se je ogrela in za trenutek se je zazdelo, da je njen tok živahnejši. Gladina se je lesketala. Bilo je lepo.

Vse je bilo zbujeno. Razprli so se cvetovi in svetu začeli kazati svojo edinstvenost in lepoto. Preletale so jih muhe, čebele, pikapolonice, hrošči in metulji. Mudilo se jim je obiskati vse kar narava v tem dnevu ponuja. Modrina neba se je nasmihala zemlji in sem ter tja gostila kakšno belino – oblaček. Bil je dan poln svetlobe in toplote, ki sta slehernemu bitju znala vdahniti življenje. Veselila so se človeška srca, tudi tista malce otožna in izmučena. Dan je bil dolg, bil je svetel in lep. Bil je poln življenja. Bil je pomladni dan.


Zemlja se je bližala temu, da sklene še en krog. Sonce je razveseljevalo njen drugi konec, nam pa v slovo obarvalo nebo v odtenke oranžne. Mrak je prinašal hlad in za seboj počasi vlekel vse temnejšo odejo. Rožice je spremenil v popke in uspaval metulje. Umiril je živahen rečni tok in na nebo pripel prvo zvezdo, drugo … tretjo … Privabil je let majskega hrošča in zaprl trudne otroške oči. 

Dan je bil dolg, bil je svetel in lep. Bil je poln življenja. Prišla je noč in zamenjala še en pomladni dan.