Hitro & zdravo

Yaay, nov recept! :)

No, saj zadnje čase je vsak teden kakšen nov… Kratki dnevi, prazniki, priprava malice/kosila za naslednji dan, kaj pa hočeš, ne moreš, da ne bi ustvaril nečesa novega.

Tale recept je povsem preprost, zadeva je hitro pripravljena in potrebne so samo 3 sestavine: 

ovseni kosmiči

banane

oreščki

Ne me vprašat po količini, ker skoraj nikoli ne tehtam ali merim. Po občutku pač. Ok, porabila sem 3 banane.

Banane narežeš in jih zmečkaš z vilico. Dodaš ovsene kosmiče in poljubne oreščke. Jaz sem v eno zmes dodala zmlete arašide (čeprav naj bi arašidi spadali med stročnice?), v drugo pa kokosovo moko (I love cocos in ja vem, kokos tudi niso oreščki). Zmes zajameš z žlico in jo po kupčkih razporediš po premazanem pekaču. Piškotki se pečejo 15 minut na 170 stopinj.

"...mmm, pa kakšen vonj iz kuhinje!" :)

Hitro in predvsem zdravo - kot nalašč za jutrišnjo malico. 

Brez vsebine. Kokice.

»Ma nč, bo že čas za kakšen blog!« To si govorim že kakšne tri tedne. Pa ne zato, ker bi me kdo priganjal k temu, no, včasih me kdo malce opomni, priznam, ampak to je dobro. To pomeni, da si nekomu bran, to pa je sploh dobro. Zato je blog, kajne? Torej nihče me ne priganja k pisanju, tudi kakšnega blog tajmerja nimam nikjer vklopljenega, samo nekaj bi napisala ... A veste kot tisti občutek, ko bi nekaj jedel pa ne veš kaj, samo nekaj bi. No to! Točno to. Tudi kokice sem si ravnokar pripravila (»Uf so slane!«), ker se mi je pač zahotelo nekaj jesti. In pustim perilo na stojalu, ne odgovorim na vsa e-mail sporočila, lahko bi pospravila kuhinjo pa se tega nisem niti lotila, tudi učit se ne grem (Ja, spet se učim. Vpisala sem se v en študij na daljavo. Pazi! V Avstralijo, ampak o tem kdaj drugič.), skratka vse pustim tako kot je in kot skoraj ne bi smelo biti in grem pisat blog.

In ... o moj Bog, brez vsebine sem! Sranje! »Kaj pa sedaj?« in si zbašem še eno pest kokic v usta. »Joj, so slane! Spet bom šla ponoči vsaj dvakrat na wc.« 

Še vedno sem brez vsebine! Ne morem vendar pisat o slanih kokicah!

Ni vsebine.

Ni.

Ni??

Ne, ni!

Grozno!

Biti brez vsebine. To, da si brez vsebine se kar hudo sliši, kajne? Kopiram stavek biti brez vsebine v Google ... In ... Ja nič! Nič pametnega. Pravzaprav piše nekaj o zanimivih osnovnošolskih spisih. Zanimivih! Torej o nečem kar ima vsebino. Google ima vedno vsebino, tudi takrat, ko jaz hočem, da je nima. 

Brez veze.

Sedaj premišljujem, če so vsaj vse vejice prav postavljene... Najbrž niso. Napisati nekaj brez vsebine z napačno postavljenimi vejicami – b r a v o ! (In si kar na glas zaploskam.)

Spogledujem se s perilom na stojalu. Morda bi bilo bolje če bi ... Ampak ne! Ne danes.

Pojedla sem kokice. Morda sem se pa tako zelo ubadala s kokicami, da so pojedle mojo vsebino še preden sem jaz pojedla njih? Imam slane ustnice in mastne prste, posledično je mastna tudi tipkovnica, v posodi pa je ostalo še toliko koruze, da bi iz njih lahko naredila še eno porcijo kokic ali pa dobro nakrmila golobe. Večer je, nič od tega se ne bo zgodilo.

Kokice - kdo jih je tako butasto poimenoval?

Ravno sem hotela poklikat v mapo z naborom naključnih (malce obdelanih) fotk in ugotovim, da nisem na svojem računalniku, kar pomeni, da na namizju ni mape z mojimi fotografijami, kar pomeni, da nimam niti fotke za blog!

To ni moj dan za bloganje ... Kako lahko eni živijo od tega? Jaz ne bi preživela s takšnim delom. Očitno. Čemu potem: a veste kot tisti občutek, ko bi nekaj jedel pa ne veš kaj, samo nekaj bi (beri: želja po pisanju)?

Na koncu je bil cel point le v kokicah. Če bi prej vedela, perilo na stojalu ne bi ...

»Ah, kdo bo sedaj to bral?« (Retorično vprašanje.)

Lahko noč! (Edini stavek z vsebino.)

ŽENSKA

Imej izobrazbo. Dobro izobrazbo.

Imej službo. Tako za osem ur na dan. No, v resnici delaj dlje. Imej jo za nedoločen čas, da lahko vzameš kredit za avto ali stanovanje.

Vstajaj zgodaj, da bo vse postorjeno.

Imej vrt, da bodo pridelki domači, da bo družina zdrava. Naj bo skrbno obdelan, naj bo bogatejši kakor od sosede.

Spoznaj se na rože. To se za žensko spodobi! Tudi ti jih posadi in zalivaj in neguj.

Kuhaj. Dobro kuhaj! In vsako leto naredi ozimnico.

Animiraj otroke. Vzgajaj jih!

Ljubi moža. Ne pozabi ga kdaj presenetiti. Pravzaprav naredi to bolj pogosto.

Šivaj. Luknje je treba zakrpati.

Likaj vsaj enkrat na teden, da ne bo v stanovanju kupov perila.

Pospravljaj. Sproti! Kaj če pridejo obiski?

Pogovarjaj se. Veliko se pogovarjaj. Z možem. Z mamo. S prijateljico.

Bodi dobra žena. Bodi dobra mama. Bodi dobra prijateljica.

Animiraj otroke. Vzgajaj jih! Pogovarjaj se z otroki. O vsem. Beri jim. Pripoveduj. Poslušaj jih. Skupaj jih poslušajta.

Bodi urejena. Vedno!

Telovadi. Nujno! Da bo čvrsta rit. »Ojej, imam celulit!« Še bolj telovadi!

Bodi gladka ...

Diši! Po ženi. Po mamici.

Napreduj v službi.

Planiraj dopust. Dvakrat na leto.

Pokliči prijateljico. Prisluhni ji sredi noči, pelji jo na coctail, pelji jo v kino, pelji svoje otroke v kino.

V glavi imej vse rojstne dneve. Ja, tudi od sestrične in njenih otrok.

Kupi darilo moževi teti.

Zglancaj kopalnico. Vsako soboto in vmes, če je potrebno. Tudi otroke pripravi do tega, da ti pomagajo. Tako je prav!

Beri. Beri pogosteje. O vzgoji, o zgodovini, o rožah, o ličenju, o negi las, ... Tudi romane in novele.

Bodi na tekočem, da ne izpadeš »100 let za luno«.

Animiraj otroke. Vzgajaj jih!

Animiraj moža.
Ne jezi se na moža, ko so otroci zraven.
Pohvali otroke. Pohvali moža.

Bodi zgled. Komu? Vsem.

Bodi prijazna. Potrudi se.

Brskaj in preizkušaj nove kuharske recepte, a imej čisto in pospravljeno kuhinjo.

Peci domači kruh. Večkrat na mesec.

Nabiraj borovnice in naredi marmelado. Vsako leto. Pa jabolka za kompot.

Pazi, da hladilnik ne bo prazen!

Naredi kakšno bio kremo. Danes je to in. Ali pa domači sirup proti kašlju. Ali pa kar oboje.

Spi vsaj 6 ur na dan.

Sproščaj se, da ne boš imela podočnjakov. Uporabljaj puder. Včasih.

Kupi priročnik za družinsko medicino. Prelistaj ga še preden bo kriza.

Načrtuj družinski izlet.

Nakupi vse potrebno za družinski izlet.

Spakiraj vse potrebno za družinski izlet.

Pospravi po družinskem izletu.

Poskrbi za nepozabne praznike. Ja, za vse praznike v letu. Vedno! Otroci si jih bodo zapomnili. Mož pa tudi.

Pogovarjaj se z možem. Ljubi ga.

Ljubi se. Strastno. Pogosto.

Spoznaj se na vina. To je uporabno.

Spoznaj se na matematiko, na biologijo in geografijo, na jezike. Vsaj malo. Otroke bo treba kaj naučiti.

Povabi svoje starše na kosilo ali zajtrk. Vsaj dvakrat na leto. Tudi njegove. Povabi njegove večkrat. Za vsak slučaj.

Skrbi za spomine. Sproti urejaj družinski album. Ne, ne tistega na računalniku. Naredi pravi album!

Pojdi kdaj v gledališče, v opero ali na koncert. Za svojo dušo in srce. Če pozabiš na svojo dušo in srce, ne boš okej!

Ustvarjaj - karkoli. Pleši - kadarkoli. Saj veš, za svojo dušo in srce.
Lepo se obleci. Večkrat. Zase. Za moža. Tudi pidžama naj bo ... lepa. In udobna.
Ljubi iz vsega srca.

Smej se! Na glas.

Ja, tudi jokaj, ko bo hudo. Navzven. To je dobro.
Imej se rada.

In uživaj. Čim pogosteje. Vedno vsaj malo. Naj se to opazi, naj se začuti.

Bodi čudovita, ker to tudi si.

Sem še kaj pozabila?

Ne! Na nič ne smeš pozabiti!

I N D O N E Z I J A

Tokrat sva izbrala Indonezijo. Zakaj? Ker sem jaz tako hotela in logično, da je bila izbira dobra. Ne dobra, odlična! :)

Indonezija je največja otoška država na svetu, polna rajskih kotičkov - tropski gozdovi, riževi nasadi, nasadi palm, peščene plaže, divje plaže, sončni zahodi, še lepši vzhodi, vulkani, čisto morje, koralni grebeni, templji v mestih, templji izven mest, velemesto, šoping centri, … (Najbrž sem še kaj pozabila.)

Indonezijci so manjše rasti, temnopolti s črnimi lasmi in črnimi očmi. Več ali manj se pogovarjaš s predstavniki moškega spola – v hostlu, na info točki, v taksiju, na letališču, v trgovini, v baru, … Ženske so večinoma doma kjer skrbijo za otroke in dom ali pa pot potijo na polju. Ja, Indonezija je muslimanska država, torej to opraviči zgoraj napisano, kanje? Da ne bom ženskam naredila krivice, tudi njih srečaš na delavnem mestu. Ena naju je recimo vozila z mestnim avtobusom, druga nama je tri dni pripravljala najboljšo ledeno kavo, tretja si naju je skoraj drznila »nategniti« za 200 000 rupij (cca. 15 €). Sem ter tja srečaš kakšnega hindujca, ki ga prepoznaš po sariju, lepotni rdeči piki sredi čela in dišečih palčkah, ki odišavljajo njegov dom, bar ali trgovino.

Torej, vrnimo se na najino potovanje. Pot je sledila takole: Bali – Gili Travagan – Lombok – Java. Trije tedni, štirje otoki, šest hostlov, en hotel, šest prevoznih sredstev, devet peščenih plaž, tri mesta, eno velemesto, trije templji, 1200 € (brez letalskih kart) in besedna zveza, ki navadno sledi takim stavkom - neprecenljiva izkušnja, zares. Ampak pojdimo lepo od začetka.

B A L I 

By: internet

Sanjsko, ha? Vendar Bali zame ni nikakršen prestižni otok. Ustvaril si je dobro ime in posledica tega so kupi turistov in visoke cene. Plaže pa nič lepše od tajskih ali kenijskih ali dalmacijskih. Dejansko (ok, v Dalmaciji ni palm, kokosov in bungalov na vodi). Bali morda bolj fascinira surfarje, ampak njim je važno le, da imajo pred nosom val, torej je skoraj vseeno na katerem delu sveta so, mar ne? Na Baliju sva preživela 5 dni, v Kuti (glavno mesto Balija) kjer sva dobila zgoraj opisani vtis opevanih »rajskih« plaž in v Ubudu. 

Tempel Tanah Lot

Ubud je čudovito umetniško majhno mestece. Ker ga povsod oglašujejo in hvalijo (beri: vodiči in info točke), vsi rinejo tja. Mestece tako postane mešanica domačinov in belih postav. Poln je templjev, trgovinic, vrtov, rožic in dišečih palčk s katerimi častijo bogove in uličic v katerih se je izgubiti pravi užitek. Seveda ne ostanejo dolžni turistom, ulice so polne ponudb za takšno in drugačno masažo (greh bi jo bilo ne izkoristiti, saj se cena masaže za 60 min. giblje med 4 in 10 €!)., večerne predstave, rafting, izlet s sloni, snorklanje (čeprav Ubud nima niti kapljice morja), ponudb za vožnjo s taksijem na vse mogoče konce in kraje.

Midva sva se odločila za ogled riževih teras, art muzej in opice v Monkey forestu. Če bi ostala še dan dlje, bi jaz obiskala tečaj risanja, Nedo bi pa tačas  najbrž skakal po trgovinah, se pogajal glede cen ali pa iskal WiFi, ki ga sicer sploh ni težko najti (v Aziji je najbrž več WiFija kot pa 1m x 1m čiste površine).

Riževe terase.

Čudovite uličice.

Tempelj pri templju, ampak le za molitev ...

G I L I  T R A V A G A N

ali otok za »party animal« (beri: otok za žurerje). Vedela sva, da bova obiskala enega izmed treh Gilijev. Gili Air, Gili Meno in Gili Travagan so lepi majhni otočki - idealen kraj za potapljanje, snorklanje, tudi surfanje, predvsem pa za življenje brez avtomobilov! Edino prevozno sredstvo so mini kočije in kolo. To je prav super, kanje? Preden sva sploh stopila na kakšen Gili, se je porajalo vprašanje katerega izmed njih obiskati. Nisva se želela odločati samo na podlagi Lonleyja, ampak sva za nasvet povprašala tudi domačine…

»Gili Travagan, definitivno!«

»Gili Travagan je žurerski, tam je polno turistov, tudi malce dražji je, Gili Air in Meno sta manj oblegana, bolj umirjena in prav tako lepa.«

»O, vidva sta pa na Honeymoon, torej pojdita na Gili Meno, sedaj potrebujeta malce miru in čas zase.«

»Mlada sta, pojdita žurat na Gili Travagan! Tam je dovolj alkohola, tudi koko bosta brez težav dobila.«

… ja, takole so se glasili vsi koristni nasveti domačinov. Naposled sva se le odločila. Gili Meno it is! A zmago je držal le do pristanišča kjer sva morala kupiti karto in povedati na katerem otoku naju bo ladja odložila. Znašla sva se v množici mladih Avstralcev, Novozelandcev, Francozov, Nemcev, Angležev, Američanov, ki so se kajpak odpravljali na »party holidays«. »You are going to Gili Travagan,« je rekel mladi uslužbenec iz pristanišča in že hitel lepiti nalepko z napisom otoka na najina backpacka. Spogledala sva se in ne, nisva želela biti črni ovci, honeymoon niso še na vrsti, tako ali tako pa sva imela željo vsaj en dan skočiti tja na pivo in cocktail. »Yes, we are going to Gili Travangan.«

Gili Travagan in easy life, male kočije, kolesa, čolni, prijazni domačini, srečni turisti, barček pri barčku, sonce, ki vsak dan pade v morje, koralni grebeni, želve in pisane ribice, pesek, palme, simpatične barake za preprosto življenje, najokusnejša hrana, pečena koruza, glasba, raggie ritmi, Bintang (pivo), kokosovo mleko, dovolj miru, izlet na Gili Air, prijatelji iz USA, … ne, ni nama bilo žal!

Indonezijska hrana - okusno, okusno, okusno!!

Gili Travagana ne moreš opisat, Gili Travagan moraš doživet!

L O M B O K 

Po šestih dneh Gilija je prišel na vrsto otok Lombok. Veliko sva pričakovala od njega, saj med turisti postaja vse bolj priljubljen, a hkrati je še vedno neraziskan in vseeno veliko manj oblegan v primerjavi z Balijem in Gili otoki. Tu sva se ustavila v mestu Singigi kjer sva želela obiskati džunglo in slapove ter v mestu Kuta Lombok kjer naj bi bile najlepše plaže Indonezije.

Saj veste kaj navadno rečejo domači, ko odhajaš na dolgo pot: »Vrni se živ in zdrav.« Najin prijatelj pa je k temu dodal še: »Pa ne se preveč izgubljat.« Izgubljat? Lepo prosim. Izgubila se zagotovo ne bova. Skupaj imava odlično orientacijo, znava se sporazumet na vse možne načine, hitro se znajdeva in ne delava panike. Saj delujeva taka, kanje? Izgubila sva se samo enkrat, pozno zvečer v Benetkah, ampak kako se tam človek ne bi izgubil? (To je zgodba za drugič. A spomnite naju, da jo poveva v živo, napisana ne bi bila enako zanimiva.) 

Zarečenega kruha se največ poje. In ja, izgubila sva se! Na poti iz džungle, ko se je že počasi temnilo, s skuterjem (!) v precej prometnem mestu Mataram. Veste ceste so lahko enosmerne tudi, če niso označene, več tabel lahko za isti kraj kaže v različne smeri, za Indonezijce pa je sever tudi v zahodni smeri. Naposled sva le našla pot v hostel s pomočjo mladega fanta, ki je kakšnih 10 minut vozil pred nama. V zahvalo sva mu dala za liter bencina čeprav ni ničesar hotel v zameno (čudno, navadno te Indonezijci oberejo za vsako bedarijo še preden se tega sploh zaveš). Končno sva si oddahnila, si privoščila ribo, riž, veliko pivce in še pravi čas ujela sončni zahod.

Nekdo si je omislil poklic vodiča za en dan.

Sicer je Singigi lepo obmorsko mestece, a naju je glasna muslimanska molitev ob 5.00, ki je prihajala iz bližnje mošeje in prebudila še 5 glasnih petelinov, pregnala od tam. Poleg tega pa sva bila že neučakana zaradi plaž v Kuti Lombok.

Na Lomboku vsi govorijo o dveh stvareh, o vulkanu Rinjani, ki sva si ga pustila za naslednjič (morda, saj se navadno ne vračam v že obiskane dežele) in o surferskih plažah v Kuti. V Kuto sva se odpravila s kombijem in šoferja je zanimalo kje v mestu nama lahko ustavi. »V centru, logično.« Vedno sva želela najprej v center mesta kjer se pač dogaja in se vse najde… Če nama ni bilo preveč všeč ali pa so bile cene prenočišča visoke, sva pešačila na obrobje mesta (no, to se nama ni nikoli zgodilo). Torej po dveh urah vožnje smo prispeli v vas ob morju s komaj urejeno cesto. »Here is the center,« je zaklical šofer. »Prosim?« sem si mislila, Nedo ga je za vsak slučaj še enkrat vprašal kako daleč smo od centra Kute... »This is the center! O fuck!« se je slišalo Avstralko iz zadnjih sedežev. Torej bili smo v centru mesta ali bolje rečeno v središču vasi … Ko Lonley razlaga, da se mesto še razvija najbrž to misli zares zares, kanje?

Kuta Lombok je na prvi in drugi pogled večja vas, na tretji bi morda lahko rekli, da je to bodoče mesto. Verjamem, da bo to postalo čez 3 ali 5 let … Avstralci pa tudi Evropejci so izvohali to čudovito pokrajino s sanjskimi plažami za nesurfarje, surferje začetnike in surferje profesionalce in že hitijo z gradnjo resortov, hotelov in restavracij. »Čez 3 ali 5 let bodo najbrž Baliske surferske plaže malce razbremenjene,« smo na glas razmišljali z domačinko, ki nama je podala cel kup koristnih informacij o Lomboku in Javi. Za štiri dni sva si sposodila skuter in raziskovala zeleno pokrajino in plaže. 

Med drugim sva nabirala školjke, se borila z valovi, se potapljala, nabirala školjke, se spoprijateljila z vaškimi otročiči, ki s prodajo zapestnic služijo denar (po šoli otroke čaka še služba do poznih večernih ur), snemala filmček za Znanilce upanja 2015, nabirala školjke, jedla najboljši ananas, brala knjige, reševala križanke, … Aja in nabirala sva školjke. Iz vsakega potovanja se nečesa naučiš. Iz Indonezije sva prišla bogatejša za slednje spoznanje: ne hodi na surf plažo brez surfa!

J A V A 

V zadnjem teden naju je čakalo še eno otočje, Java. Pred nama je bil teden brez morja, želela sva si raziskati mesti Yogyakarto in Jakarto.

Yogyakarta ali Yogya – mesto, ki zaživi ponoči. Zjutraj do 10.00 redko koga srečaš, ulice so na pol prazne, na javnih prevozih takoj dobiš sedež. Ob večerih pa so do poznih ur ulice polne ljudi, žive glasbe, motorjev, avtomobilov, rikš, kočij, konjev, stojnic z vsem mogočim,...

Yogya

Nočne stojnice.

Če obiščeš Azijo, moraš obiskati templje. Nujno! Vsekakor so nekaj posebnega, polni skrivnosti, nenavadni, nadnaravni, če hočete. Prvi dan sva si pod žgočim soncem ogledovala hindujski tempelj Parambanan. Naslednji dan pa največji budistični tempelj na svetu - Burubudur.  
A veste kaj je diskriminacija? Ko domačin za vstop v tempelj plača 30 000 rupij (cca 2 €), turist pa 250 000 rupij (cca 17 €). Ja to! Da bi ceno vsaj malce spustili ni pomagalo jokanje, jamranje, laganje, pobožne prošnje, … nič! Tu je pogajanje odpadlo. Seveda sva naposled dala vsak tistih 250 000 rupij, požrla cmok v grlu in zapravila vse kar sva ta dan imela v denarnici. Navsezadnje sva za vožnjo do templja porabila pol dneva in najbrž sva zadnjič stala pred največjim budističnim templjem na svetu.

Parambanan

Parambanan

Burubudur

Burubudur

Burubudur

»Juhu, obiskala sva največji budistični tempelj na svetu!« :)

Za zadnji dan Yogye sva se odločila za vzpon na vulkan Merapi. Jaz sem se kar veselila izleta v naravo, saj velika mesta niso ravno moja top destinacija… Preveč gužve, hrupa, izpušnih plinov, vročine – pod takšnimi dejavniki vse enkrat izgubi svoje čare, kajne? Torej vulkan Merapi. Nanj bi se povzpela peš, če bi imela opremo, namesto tega sva raje izbrala Jeep. Sledila je kar poskočna vožnja do vznožja vulkana s precej zgovornim šoferjem, ki nama je rad podrobno opisoval dogodke iz zadnjega izbruha vulkana (2010).

V ospredju dolina kjer nabirajo ostanke lave za gradnjo hiš.

V ozadju vulkan Merapi iz katerega se še vedno kadi in kadi ...

Posledice izbruha leta 2010.

Ali se vam je že kdaj zgodilo, da vas je prevoz sredi izleta pustil v neznanem? Tudi nama ne. Do Indonezije … Zanimivo, iz precej turistične točke zadnji javni prevoz odpelje ob 14.00. Tako sva ob štirih popoldne - sonce je ravno viselo malo stran od sredine neba - obtičala v vasi pod vulkanom. Ko sva zaskrbljeno, vendar brez panike, domačine spraševala kako lahko prideva nazaj do mesta, ki je bilo oddaljeno dobri dve uri vožnje, se ni nihče pretirano zmenil za naju in najino stisko. Čisto nasprotje Balija kjer želi nekdo vsakih 5 m poskrbeti zate, če ne s prenočiščem pa s taksijem ali z masažo. Naenkrat začneš pogrešati, da se nihče ne vtika vate. Čez pol ure je nekdo le pomislil, da bi lahko nekaj malega zaslužil, če dvigne svojo rit iz kavča in naju odpelje do najbližje avtobusne postaje od kjer bi lahko prišla do mesta. V hostel sva prišla še pred temo.

Jakarta - glavno in največje mesto Indonezije, premore kar 9 milijonov prebivalcev in je enajsto največje mesto na svetu. O Jakarti nimava nič kaj preveč povedati, saj sva tam preživela le en dan in ko nisva bila v največjem šoping centru Indonezije (Grand Indonesia in Plaza) v katerem sva preživela 10 ur pa nisva prehodila celega, sva se ukvarjala s taksisti, jim razlagala kje se trenutno nahajamo in kam ter po kateri poti naj naju zapeljejo do cilja. Si predstavljate ljubljanskega taksista, ki ne zna iz Centra do Bežigrada ali Šiške? Midva sva se temu pošteno nasmejala.

Razgledna točka.

Skratka, trije tedni, štirje otoki, šest hostlov, en hotel, šest prevoznih sredstev, devet peščenih plaž, tri mesta, eno velemesto, trije templji, 1200 € (brez letalskih kart) in besedna zveza, ki navadno sledi takim stavkom - neprecenljiva izkušnja, zares!

Glejte, življenje backpackerjev je naporno, nepredvidljivo in predvsem zelo zanimivo. Še posebej, če ubereš tak način kot sva ga midva – brez velikih planov, prilagajaš in dogovarjaš se sproti, prideš kamor prideš, nanese kakor nanese in trdno verjameš, da je vse kar se ti zgodi točno tako kot mora biti. Takšen stil življenja bi se dalo preživljat do konca dni.

Sedaj sva doma dober mesec dni (že?!), bogatejša in pametnejša, z novo zalogo zgodbic in v morju novih izzivov. Kdor je željan še več zgodbic ali popotniških nasvetov za Indonezijo naju lahko povabi na sladoled in klepet, doooolg klepet.       

Če že veva kam greva naslednjič? Seveda! (Saj veste, brez podrobnejših planov.) Naslednjič greva v Poreč, ker je malce bližje, nihče od naju ni ljubitelj posedanja na letališčih in letenja… Ah ne, saj veste, da je to hec, kajne?

Spogledujeva se s čudovito deželo tam čez … Pa naj za nekaj časa ostane še skrivnost.  

xoxo, Alison in Nedo

Razsežnost življenja

Danes gledam človeka, ki se poslavlja. Danes gledam človeka, ki ima drobno, sključeno in izmučeno telo. Predvsem izmučeno. Ima suho, globoko zorano kožo. In teh gub ne naredi starost, naredijo jih izkušnje, preizkušnje. Naredi jih trpljenje. Naredi jih življenje! Toliko skrivajo … Če bi jih hotela prešteti, jih ne bi mogla, kakor tudi zvezd ne morem prešteti.

Danes gledam človeka, ki se poslavlja. Njene minute so dolge, ure predolge, dnevi se vlečejo in današnji dan ostaja enak včerajšnjemu. Dan včasih postane noč in noč dan. Ampak to ni več pomembno. Ne živi več tistih dni, ko je morala loviti glas zvona iz daljave, ki je naznanjal, da je treba vstati in iti na delo, da je čas za kosilo nato pa je na vrsti njiva, da je treba k maši in za tem k počitku. Danes živi čas, ki se ustavlja …

Danes gledam človeka, ki se poslavlja. Danes gledam tega človeka in hkrati ga hranim. Njene roke, ki so toliko postorile - šivale so, veliko so šivale - so danes nemočne. Niti k ustom več ne nesejo. Njene noge, ki so toliko prehodile pa so skoraj nepremične in neubogljive. Še palec miruje.

Danes gledam človeka, ki se poslavlja in za seboj pušča 100 let življenja. »Oh, koliko moči!« Pa toliko izkušenj, preizkušenj in trpljenja. Ostali naj bi lepi spomini, a se v njenem svetu razblinjajo in vztrajno bledijo. Spominja se le še tistega dobrega maminega močnika.

Danes gledam človeka, ki se poslavlja. Da, danes ga še lahko gledam.

Danes gledam otroka, ki pozdravlja življenje. Danes gledam otroka, ki ima drobno telo, majhne rokice in drobne prstke, ki že sledijo zdaj hrošču, zdaj mamici v nos. Danes gledam otroka, ki ima velike temne oči. Niso tako temne le zaradi barve in genov, temveč zaradi velikih želja in hrepenenja spoznati vse kar ta svet ponuja.

Danes gledam otroka, ki pozdravlja življenje. Njegove minute so kratke, ure prekratke, dnevi bežijo in v njih je toliko novih stvari! Mamica pravi: »Joj, kako hitro rasteš.« Mudi se mu spoznati čisto vse - tako zelo zanimiv je navaden kamen in njegova ostra razpoka pa okus poslinjenega kruha in zvok motorja. 

Danes gledam otroka, ki pozdravlja življenje. Danes gledam tega otroka in hkrati ga hranim. Njegove roke, ki jih je končno spoznal za svoje so šibke, a že vztrajno prijemajo žlico. Tudi nogice se postavljajo na stopala, če je le zraven kavč ali stol ali moja roka.

Danes gledam otroka, ki pozdravlja življenje. Željan ga je izkusiti. Tako zelo željan, da bi jaz ob tem spoznanju za trenutek kar zamižala … Vrišč, smeh, jok pa zlogi, ki bodo počasi postali prva beseda. »Mali moj, kaj vse te čaka?«

Da, danes gledam tudi otroka, ki pozdravlja življenje. 

In jaz? Jaz sem nekje vmes. 
Najbrž.