Daljna dežela
Ob besedah Papua Nova Gvineja
ljudem pogosto misli odtavajo v Afriko in to daljno deželo za začetek locirajo
prav tja. Najbrž jo nehote zamenjajo za afriško državo Gvinejo na zahodu »črne
celine«. Papua Nova Gvineja zaseda vzhodni del otoka Nova Gvineja in majhne
okoliške otoke. Leži severno od Avstralije in zahodno od Salamonovih otokov, v
objemu Tihega oceana. Otok je bil prvič raziskan v 16. stoletju, portugalski
popotnik ga je poimenoval »Otok kodrastih las«. Gotovo so ga najbolj pritegnili
prebivalci otoka in ga naposled poimenoval kar po njihovem zgledu. Španskega
raziskovalca je otok spominjal na afriško gvinejsko obalo in dovolil si ga je
preimenovati v Novo Gvinejo. Leta 1828 so Nizozemci zavzeli zahodni del otoka.
Njegov vzhodni del so si razdelili Britanci in Nemci. Britanci so svoj del
poimenovali Papua in ga leta 1906 dali Avstraliji, ta pa je v začetku prve
svetovne vojne zasegla še nemški del, Novo Gvinejo. Danes je neodvisna država pod
ustavno monarhijo kraljice Elizabete II. Papua Nova Gvineja je velika za 23
Slovenij in predstavlja domovino šest milijonskemu prebivalstvu. Njeno še
precej nerazvito glavno in največje mesto je Port Moresby, ki leži na južnem
delu polotoka, imenovan »Ptičji rep«. Da deželi lahko dodamo pridevnik daljna, prepriča
že sama pot do tja. Zahteva vsaj dva dni z letalskim prometom, čez Azijo, z
obveznimi vmesnimi postanki, čas se počasi obrne za celih osem ur naprej in
občutek imaš, da potuješ že celo večnost. Papua Nova Gvineja je dežela kamor ne
zaide prav veliko število Evropejcev, ti se raje ustavijo pri Indoneziji ali pa
skočijo kar do Avstralije ali Nove Zelandije.
K kot kanibalizem
Papua Nova Gvineja je ena izmed
najbolj raznolikih držav na svetu ... Njene obale pogosto pokrivajo drobni črni
kamenčki. Prav ti ji dajejo ime: »Črne obale«. Okoliški otoki so posuti z belim
peskom in plaže postajajo močno podobne tistim z razglednic. Krasijo jih palme
in bananovci. Nedaleč stran od obale se v morju raztezajo večji in manjši
koralni grebeni. Oranžno, rumeno, roza in sivo barvo popestrijo še barve
najrazličnejših rib. Še bolj, kot vsa ta naravna lepota očara dejstvo, da so
Papuanske obale in njene morske gladine precej neraziskane in nedotaknjene. Vse
skupaj je (še) zavito v tančico skrivnosti. Dežela je v notranjosti hribovita,
odeta v zeleno, polna majhnih in divjih rek, ki iz gora najdejo pot do Tihega
oceana. Njen najvišji vrh meri 4509 m.
Gorovje in hribe prerašča tropski gozd, ki nudi dom različnim živalskim
vrstam. Največja posebnost so vrečarji in rajske ptice, so pravi unikat in ni
jih moč najti nikjer drugje na svetu. Gorovje in tropski gozd pa že od nekdaj
nudita dom različnim plemenskim skupnostim. Vsaka skupnost ima svoje ime, navade
in svoj jezik. Poleg uradno govoreče angleščine, se lahko pohvalijo z 848
različnimi jeziki. Nekatere skupnosti živijo na visokih in odročnih predelih do
kamor ne vodi nobena cesta, do doline pa je potrebnih nekaj dni hoje. Ni čudno,
da se je na teh predelih razvil kanibalizem. Ko je zmanjkalo hrane so si umrle
ljudi privoščili za obed ... Danes je v kakšni znanstveni reviji ali
dokumentarcu še moč zaslediti podatek, da te na Papui Novi Gvineji lahko
»vržejo v lonec,« domačini pa zatrjujejo, da ja kanibalizem že dolgo pozabljen.
Prav nič pa ne potolaži zgodba v kateri so leta 2011 v enem izmed gorskih
plemen živo sežgali belko zaradi pripisanih nadnaravnih sposobnosti –
čarovništva. Kljub razširjenemu krščanstvu ljudje očitno vsaj ponekod še vedno
ohranjajo svoje poganske obrede in verujejo v človeško nadnaravno moč.
»Easy life!«
Skupnost jim predstavlja veliko
družino v kateri pazijo drug na drugega. Ena družina šteje od tri do deset
otrok. V hiši, ki je zgrajena iz naravnih materialov, tiste ob rekah so grajene
na visokih kolih, je prostora za starša z otroki in za njihove stare starše,
vlasih tudi za tete, strice, bratrance in sestrične. Ljudje, ki živijo v nižjih
predelih pridelujejo različne vrste krompirja, buče, paradižnik, kumarice,
fižol, oreščke, gojijo kokoši, koze, prašičke in tudi krave. Včasih se matere z
otroki odpravijo v bolj oblegane vasi in tam na marketu za majhen denar
ponujajo svoje pridelke. Življenje Papuancev se zdi preprosto. Tam gre
življenje dalje brez sodobne tehnologije, brez elektrike ali pretiranega
materializma. Tam je »easy life« in pomemben je le današnji dan. Matere skrbijo
za družino in lačna usta, očetje so ribiči ali pa se trudijo z občasnimi
opravili domov prinesti kakšno kino - Papuanska denarna valuta. V urbanih
naseljih pa se najdejo službe, kot jih imamo tudi pri nas ... Otroci pridno
obiskujejo šolo, tudi vrtci jim niso tuji. Za šolstvo na Papui Novi Gvineji so
dobro poskrbeli misijonarji iz Avstralije. Kako pa pravzaprav zgledajo ti ljudje
kodrastih las? Poleg črnih kodrov imajo temno polt in črne oči. Po zgledu močno
spominjajo na afriške prebivalce. Njihove bele zobe pogosto zamenjuje rdeča
barva, ki je posledica žvečenja naravnega poživila in apna. Sami pravijo, da
jim takšno početje zbistri misli. Ljubijo pisana oblačila z vzorci. Noge pa so
najraje kar bose.
Kot iz filma ...
Na Papui Novi Gvineji ne vodi
cesta do vsake vasi. Pravzaprav ima cesto le redko katera vas. Tudi naša
odprava, ki je štela pet belih glav, se je odpravila v eno izmed vasi na
severnem delu polotoka, v vasico Dougura kamor so stopili prvi anglikanski
misionarji iz Avstralije. Za kakšnih 100 kilometrov smo potrebovali pet ur,
brez vštetega čakanja in vmes zamenjali tri prevozna sredstva; manjši kamion,
ki je namenjen javnemu prevozu, čoln, ki je imel celo motor in ne le vesla in
traktor, je nas in našo kramo odpeljal na pečino nad Pacifikom. Poleg nas in
naše opreme pa je bilo potrebno iz mesta v vas pripeljati hrano za prebivalce,
plin in nafto ... Mobilno omrežje je
dobrina, kot je dobrina dobro meso. Če želi kdo kaj sporočiti nekomu iz
sosednje vasi, ki je oddaljena dan hoda, mora pač vzeti pot pod noge ali pa
napisati pismo in najti zanesljivega kurirja, ti pa so pogosto kar otroci. Pot
ni nikdar ravna. Vsak si jo utira sam in vodi čez hribe, hribčke, doline in
reke. Vmes pa naletiš še na kakšno plantažo palm ali banan. Opaziš velikanske
rože, ki so identične tisti v kuhinji tvoje mame. Tam rastejo čisto prave
orhideje! Spomniš se, da si takšno pokrajino nekje že videl. O, da v filmu
Indiana Jones. Pa vendar je narava takšna, kot v filmu. Narava ja, razočara pa
dejstvo, da njihovo petje in ples že spodrivajo ritmi iz Amerike in Avstralije
... Ljudje odeti v velike liste rastlin, šope trave in v ptičje perje, se po plesu
in petju (šovu) preoblečejo v svoja razcapana oblačila, porisana z Barbie
obrazi, s sliko Strele Makvin in z napisi London, Paris, New York. »Ah, vse je
bilo le za turiste.«
Zgodba s srečnim koncem
Ljudje na drugem koncu sveta
trpijo za boleznimi, ki smo jih pri nas ža pozabili. Na spisku je tifus,
tuberkuloza, ošpice ... Tropsko podnebje je raj za komarje in posledica tega je
malarija, ki je kljub zdravilom za koga še vedno usodna. Ljudje umirajo za
boleznimi in poškodbami, ki bi bile pri nas ozdravljene brez večjega napora.
Otroci trpijo zaradi podhranjenosti, ker ni dovolj hrane za vse. Nosečnice in
novorojenčki umirajo med porodom, ker ne poznajo carskega reza. Veliko otrok je
do svojega prvega leta brez imena, saj se želijo starši najprej prepričati ali
bo njihovo dete sploh (pre)živelo. Nimajo pa vse zgodbe nesrečnega konca. Daleč
od porodnišnice je bila mati, ki se je pripravljala na porod svojega
prvorojenca. Zaskbujoče pa je bilo spoznanje, da otročiček ni v pravi legi in
bi bil nujno potreben carski rez. Prišel je dan, ko se je otročiček odločil
priti na svet. Začeli so se popadki, odtekla je voda. Minila je ena ura, minili
sta dve, minilo je celo dopoldne in izmučeno mater je čakala peturna vožnja s
traktorjen, čolnom in kamionim do prve porodnišnice. Otroškega srčka ni bilo
več slišati ... Naslednji dan je vas razveselila vest, da je mlada mati rodila
zdravega otročička in čez nekaj minut s pomočjo carskega reza dobila še enega.
Na presenečenje vseh sta na svet prijokala zdrava dvojčka. Čudež!
Za ljubitelje kokosa
Tropska območja je Bog obdaril z
najboljšim sadjem – banane, ananas, agrumi, mango, pasionka, papaja ... Obdaril
jih je tudi s kokosom. Domačini kokos pripravljajo na sto in en način. Eden
izmed njih gre takole: kokos z mačeto razbijejo na pol. Kokosovo mleko se spije
ali zlije stran. Belo meso pa nastrgajo s posebnim ostrim nožem. S strganjem v
posodico padajo drobni opilki kokosa. Kup suhih kokosovih opilkov se prelije z
vodo. Namočene opilke se prime v pest in dobro ožame. Kokosove opilke se namaka
v vodo in ožema tako dolgo, dokler ti ne postanejo suhii in vode ne vpijejo
več. Z ožemanjem nastane bela kokosova voda, na drugi strani pa njegovi suhi in
neuporabni opilki. Kokosovo vodo se zavre in zraven primeša riž. Po desetih
minutah kuhanja je riž pripravljen. Prava specialiteta - odličen kokosov riž!
»Neuporabni« opilki pa so se naslednji dan znašli v slovenskem pecivu.
