Deček kodrastih las
Mojses so poimenovali črnčka s temnimi kodrastimi lasmi, ki se je pred štirimi leti rodil sredi majhne afriške vasi. Odraščal je pod tistim svobodnim soncem, ki ga včasih zasenčijo oblaki tropske nevihte, kaplje dežja pa namočijo rdečo prašno prst in jo spremenijo v blato. Odraščal je v eni od tistih lesenih kolib, ki so prekrite s slamnato streho in v notranjosti ne premorejo več, kot 15 kvadratnih metrov. Odraščal je ob fižolu, bananah, ugaliju, porigu, ob hrani, ki jo zdaj dobro zdaj slabo obrodi zemlja črne celine. Odraščal je v ponošenih razcapanih pajacih, v bosih nožicah. A vso to skromnost prekaša silna ljubezen njegove skrbne matere. Ob večerih ga je nežno zazibala v spanec, ob vročih dopoldnevih ga je v culici jemala s seboj na polje. Ob zvoku motike, ki je udarjala ob zemljo, je ležaje na njenem usločenem hrbtu prisluhnil čudovitem materinem petju. Petju ob katerem je bilo moč pozabiti na težko delo, vročino, suho grlo in na kaplje potu sredi čela. Takrat še ni slutil, da njegovo mlado mater počasi pokončuje huda bolezen.
Mojses so poimenovali črnčka s temnimi kodrastimi lasmi, ki se je pred štirimi leti rodil sredi majhne afriške vasi. Odraščal je pod tistim svobodnim soncem, ki ga včasih zasenčijo oblaki tropske nevihte, kaplje dežja pa namočijo rdečo prašno prst in jo spremenijo v blato. Odraščal je v eni od tistih lesenih kolib, ki so prekrite s slamnato streho in v notranjosti ne premorejo več, kot 15 kvadratnih metrov. Odraščal je ob fižolu, bananah, ugaliju, porigu, ob hrani, ki jo zdaj dobro zdaj slabo obrodi zemlja črne celine. Odraščal je v ponošenih razcapanih pajacih, v bosih nožicah. A vso to skromnost prekaša silna ljubezen njegove skrbne matere. Ob večerih ga je nežno zazibala v spanec, ob vročih dopoldnevih ga je v culici jemala s seboj na polje. Ob zvoku motike, ki je udarjala ob zemljo, je ležaje na njenem usločenem hrbtu prisluhnil čudovitem materinem petju. Petju ob katerem je bilo moč pozabiti na težko delo, vročino, suho grlo in na kaplje potu sredi čela. Takrat še ni slutil, da njegovo mlado mater počasi pokončuje huda bolezen.
Tisti dan je veter hladnega večera v neznano odnesel njen
zadnji dih … Za njim pa je na zemlji ostajalo nemočno objokano malo bitje.
Dobil je novo mater, brate in sestre. Želel je biti sprejet
med njimi pa so ga prezirali. Želel je biti ljubljen pa je zanj zmanjkalo
ljubezni. Želel si je varnosti in
topline pa ga je obdajal neprijeten hlad.
Obiskal ga je nedolžen prehlad, ki se je nadaljeval z visoko
vročino. Rekli so, da morda ne bo preživel. Njegovo šibko telesce je zavračalo
hrano in vodo. In to komaj štiri leta staro telesce je hiralo in hiralo. Vsak
dih je postal borba za življenje…
Ležal je zavit v staro odejo, v naročju belih rok mlade
neznanke. Njegove utrujene temne oči so zrle v njene v odtenkih zelene. Rdeče
ustnice so izrekale čudne besede. Ni poznal njenega jezika. A glas je zvenel
tako pomirjujoče in tiho oznanjal, da bo še vse v redu. Pomirjujoče je bilo
ležanje na njenih prsih in poslušanje bitja dobrega srca. Bela dlan mu je
božala kodraste lase in mu s palcem ljubeznivo pokrižala čelo. Občutil je
varnost, toplino.
Tisti dan je veter sončnega dopoldneva odnesel njegov zadnji
dih. Za njim pa ostaja prazen svet, odrešen še enega mladega trpljenja.
.JPG)
