Jutro prinaša skrivnost
prihajajočega dne in željo po tem, da se sanje še ne bi končale. Zgodnja ura.
Prezgodnja! Nekateri še niso okusili novega dne in ga ne poznajo. Spijo.
Z možgani so v drugem svetu in
prepričani so, da je ta resničen. Ti še ne poznajo današnje resnice. Verjetno jim ni hladno. Njih oči niso težke in usta so zaprta … Spijo.
In še ne poznajo novega dne. Morda bodo zamudili jutro ...
Drugi so že v polnem pogonu. V
nov dan jih je spravila še ena obveznost in nič drugega. V to zgodnjo uro.
Prezgodnjo! Pravkar okušajo jutro, pa tega sploh ne vedo. Spoznavajo še en dan,
a jim je vseeno. Želijo si le, da se sanje ne bi končale … Za trenutek si celo želijo
čas zavrteti nazaj … ali naprej.
"Jutro! Ko ga le ne bi bilo!"
So ljudje, ki ljubijo! Jutra namreč. Zaradi skrivnosti, ki jo prinaša. Hitro spoznavajo nov dan, ker si tega
želijo, ne zaradi obveznosti. Všeč jim je jutranji zrak - še ta se je spočil od
večernega vrveža ljudi. Všeč jim je svetloba, ki jo posoja vzhajajoče sonce.
Všeč jim je celo tema ali sivina ali dež- samo zato, ker je jutranji. Celo megla
je vse prej, kot nagnusna. Spremenijo jo raje v idejo: to je odeja, ki pokriva
še na pol speče mesto … Všeč jim je tisto malo hrupa, ki daje občutek, da v tem
dnevu ne bodo sami. Ljubijo jutra, ker imajo radi dolge dneve. Ljubijo jutra, ker vedo, da ima vsak dan samo eno, edinstveno ...
